| Avtor:

Čarovnica pred sodniki

(Nadaljevanje I. dela.)

Polni nemira in nelagodne živčnosti so biriči čakali novega dne, v teh krajih še nikoli niso imeli možnosti videti česa podobnega. Slišalo se je, da je takih oseb čez mejo polno, ampak tu je bilo to nekaj povsem novega. Narod je bil globoko razklan od vseh tegob, ki jih je ta vihravi čas prinesel. Za nameček je pred dobrima dvema letoma tu pustošila strašna kuga, ki je pomorila veliko prebivalcev. S kugo so prišle v te kraje številne nevšečnosti, ena za drugo so parale srca ljudi. Strašni časi. Še verski razkol je bil popoln. Naš prečastiti in visokorojen blagorodni gospod je nedavno zapustil tisto krivo nemško vero in se vrnil v roke presvete katoliške cerkve. Njegovemu zgledu ni sledilo nižje plemstvo, ki je bilo ponekod že močno zasidrano.

Goričko leta 1652, ko se odvija čarovniški proces in v katerega okolje postavljam zgodbo, je Goričko, kjer lahko na prste rok preštevamo katoličane. Enega samega župnika, ki še tava v razmislekih ali bi ali ne bi prestopil v katolištvo. Iz sosednje Radgone prihajajo v te kraje misijonarit in pobirat miloščino bratje kapucini, vešči slovanskega govora. Kuga je pred nekaj več kot 10 leti pobrala tudi ducat bratov menihov, ki so pomagali v strežbi bolnikom.  Istočasno v goričkih krajih hodijo redovniki jezuiti iz Gradca in tisti iz Ptujske gore, ki dobro obvladajo slovanski jezik. Naša gospa Milostljiva je tako na svojih obronkih ob Ledavi še ena redkih, ki ni zapustila katoliške vere. Župnik, o katerem smo govorili je namreč luteran, še dobrih 20 let v prihodnost bo tako, v delu Goričkega bo tako ostalo še naslednjih 80 let. Zdaj pa se vrnimo k zgodbi.

Biriči so se navsezgodaj odpravili v hribe, v domovanje gospe Milostljive. Izterjevalec jim je kazal pot. Spotoma so ob Ledavi ujeli kmeta, ki ni imel ribolovnih pravic in je na krivo ribaril. Ker ni ničesar še ujel ob tej zgodnji uri, so mu zabičali, da naj mesto takoj zapusti, sicer ga bodo ovadili na gradu zemljiškemu gospodu zaradi krivolova. Gozd je dajal vtis temačnosti, svetloba se še sploh ni povsem razlila skozi krošnje, zato je bilo pričakovati, da lahko iz zasede skoči kak razbojnik. Na srečo se to ni zgodilo. Je pa bil še živ spomin na podložnika, ki je letos pomladi nesel darove turškemu agi v Kanižo, pa so ga kljub zaščitnemu pismu napadli razbojniki in mu ukradli oba konja.

Strašni Turek si je pred le 12 leti podredil pol Goričkega, večina krajev je tako imela dvojnega gospoda, svojega plemiča in turškega velikaša. Vsako leto je bilo potrebno odkupiti mir, sicer so prišli turški konjeniki in odnesli vse, kar se je dalo, pa še mnogo dece in mož so odpeljali s seboj. Hvalabogu so bili otroci suhceni, ker so živeli v najhujših časih trpljenja, debele otroke so odpeljali direktno v Carigrad, kjer so jih obredno umorili in iz njihove krvi izdelali prašek, ki je baje ščitil muslimanske ženske med nosečnostjo.

Gospa Milostljiva v času njihovega prihoda ni bila več doma, skupaj s svojim možem je že bila na njivici, otroci pa so pasli črede krav po pašniku. Spodaj v gozdu so biriči že srečali otročad, ki je pasla na žiru v bukovih gozdovih grajske svinje. Te so prerile vsak kotiček, pot je bila zato še dodatno otežena. Milostljivi se sanjalo ni, kaj je namen prihoda teh strogih mož, slutila je le, da je nekaj hudo narobe, a kaj, tega si ni upala vprašati. Povedali so ji le, da jo morajo na ukaz privesti na grad, ker je tako zaukazal zemljiški gospod. Le tega ne, se ji je podilo po glavi. Kajti dobro je vedela, da tam ni šale. Mogoče, si je mislila, jo je kdo ovadil, ker je bila polna besa, ko je slišala, da je njen gospod iz dajatev, ki jih je odnesel izterjevalec hranil tudi svojo veliko pasjo lovsko čredo. Ni namreč niti nekaj mesecev, ko se je skupina podložnikov pritožila na grad, da jih je potisnil v še večjo bedo, pa to zaradi svojih lovskih psov. Tudi možu je zastal dih. Kot njej, se je tudi njemu po glavi pletlo marsikaj. A rabili so le njo, njega nihče ni vabil doli v grad.

Proti poldnevu se je druščina vračala v dolino, v grad. Zemljiški gospod je že poslal sle v Vasvár, da bi velikemu županu Železne županije sporočil važno novico. Uspelo mu je najti osebo, ki jo sumijo čarovništva, kar je v teh krajih silno redek pojav, doslej še neviden. Zaprosil je za dva županijska uradnika, ki bosta v vlogi sodnikov izprašala priče in obdolženko, kar ji očitajo. Moža sta vzela novico v zakup in sta po istem slu sporočila, kje in kdaj bo sodni proces. V soboškem novem gradu oziroma Rakičanu, ki si ga lasti grof Battyány. Tam bo dovolj varno, ker je bila trdnjava pozidana na novo in turški napad nanjo pred nekaj leti se je povsem ponesrečil. Leta 1652, ko se je odvijal proces, o katerem bo govora tudi v zgodbi, sicer ni bilo kakšne velike turške nevarnosti, a ni bilo dolgo tega, kar so se Turki odločili, da si bodo podredili vse Prekmurje do nemške meje. Iz vzhodnih predelov Goričkega, ki so padli v njihove roke ravno v letih 1640—1642, so zbežali skoraj vsi prebivalci. Bilo je prenevarno. Stanje bi se lahko opisovalo kot apokaliptično, saj imamo turško nevarnost, ki pridre, pograbi, požge cele vasi, razseka ljudi na licu mesta in odide; to je čas le nekaj let po strašni kugi, čas razbojnikov in roparjev, slabe letine … Ta leta se v zgodovino Goričkega lahko zapišejo samo kot peklenska.

Milostljiva je ob prihodu v grad bila deležna velike pozornosti. Vsi so se vrteli okrog nje, a ji nihče ni zagotovo povedal, kaj želijo. Naposled so jo privedli pred zemljiškega gospoda in jo seznanili, zakaj je tu. Prebledela je. Kaj sem komu žalega storila, si je mislila. Vprašala jih je, zakaj je kriva. Odgovora ni bilo. Prepeljana je bila v temačno grajsko celico, kjer so ji družbo delale podgane in huda vlaga. Proti koncu tedna je prišla gospoda, ki ji bo sodila. Mučena ni bila, ker v teh krajih tega še niso poznali. Preko Mure, kjer so se razprostirali velikanski vinogradi, pa je bil to dokaj pogost pojav, tamkaj so imeli svoje posesti tudi veliki štajerski samostani in kup meščanov iz Radgone. Ljudje so bili obsojeni celo volkodlaštva.

Tu, na Ogrskem, tega niso poznali. Biriči so nagnali v grad tudi priče. Bilo jih je15. Proces ni bil predstava za javnost, ker je bila turška nevarnost prevelika, da bi si lahko to privoščili, zato je potekal hitro, za strogo in močno zaprtimi utrjenimi vrati gradu.

Prišel je Gašper, višji sodnik svobodnikov Železne županije in dva prisednika iste županije, Štefan in Ladislav. Preiskati so hoteli pričanje izterjevalca, da je ta ženska čarovnica, ker mu je na tako čuden način pozdravila nogo in ga preklela pa tudi tisto gospoda župnika luterana, da je odnesla človeško lobanjo in povzročila točo. Zelo hude obtožbe, ki po zakonih županije zaslužijo smrt. Gospoda ideji čarovnic ni bila naklonjena, a je morala zadevo kljub temu natančno preiskati in o tem poročati velikemu županu. Prva priča je povedala, da je slišala skupaj s svojimi sosedi, da je obtožena pred šestimi leti kuhala človeško lobanjo, kar je šel pogledat, vzel lobanjo v roke in ženski zabičal, naj jo odnese nazaj v cerkev. Tretja priča je izjavila, da je na lastne oči videla prav tako pred šestimi leti, da je omenjena ženska pod pazduho nekaj nesla, prav tako pa je slišal tudi od drugih, da naj bi pred dvema letoma kuhala človeško lobanjo. Štiri priče so nato ponovile, da izjavljajo enako kot on. Tudi naslednja priča je videla na hribu visok in gost črn dim, slišal je, da naj bi menda v prejšnjih letih doma kuhala človeške lobanje. Zadnja priča pa je izjavila, da jo je videla hoditi med polji, z nečim pod pazduho, nedaleč naprej pa se je nato zgodila toča.

Vprašali so še izterjevalca in župnika, predikanta. Ta je povedal, da so ga sicer marsikaj učili o nevarnosti žensk, vendar tudi sam osebno ne verjame, da je ženska s tisto ukradeno lobanjo lahko naredila v takem dolgem času točo. Kakšen nesmisel je čarovništvo, je godrnjal sam pri sebi. Po zaslišanju vseh prič se je sodnijska druščina staknila glave in premišljevala, kaj narediti z gospo Milostljivo. Direktne obtožbe ji ne morejo naprtiti, ker je nihče od pričajočih ni česar močno obdolžil. Celo župnik ne verjame v čarovniške sposobnosti. Po modrem posvetu so hitro razglasili sodbo. Gospa Milostljiva je oproščena vseh namigov, ki so jo bremenili čarovništva. Nihče ne more zares verjeti tem ljudem, ko pa si niso jasni, niti glede tega, kdaj je kuhala omenjene lobanje. Vse so bile le govorice, kar ni zanesljivo za obtožbe. Milostljivo so seznanili s svojo odločitvijo in pokazali, da v te hude čarovniške pravljice ne verjamejo.

Zgodba, ki sem vam jo spisal je povsem specifična, o njej je v tej obliki mogoče govoriti le na območju Goričkega, ker je v zgodbo vpeta burna in nekod zelo kompleksna lokalna zgodovina. O razsežnostih čarovniških procesov v tujini, pa že tudi preko Mure, v istih letih s to zgodbo ni mogoče govoriti. Prekmurje, skupaj z Goričkim, je posebna pokrajina, tako posebna, da se povsem loči od vseh sosednjih regij. Zaradi miselnosti iz Vzhoda se je ideje zahodnega krščanstva o ženski, čarovnici, niso prijele. Če ne bi bilo vseh tistih političnih, gospodarskih in verskih problemov, bi se zgodbe o prekmurskih čarovnicah končevale bistveno bolj tragično. Za kakršnakoli pojasnila glede zgodbe in zgodovinskih okoliščin, ki sem jih vpletel, sem na voljo.

Avtor: Damijan Grlec