| Avtor:

Če nekoga ljubite in mu želite pomagati, morate počakati, da to sam spozna

MURSKA SOBOTA – V prostorih Pokrajinske in študijske knjižnice v Murski Soboti je v soboto, 16. novembra, potekala  predstavitev misijonarja Pedra Opeke.

Pedro Opeka  se je rodil leta 1948 v Argentini očetu Luisu Opeki in materi Marii Marolt. Ko mu je bilo devet let, ga je oče začel učiti zidarstva.  Tako je s sedemnajstimi leti sam zazidal svojo prvo hišo za najrevnejše ljudi v Kordiljerih. Leta 1966 je vstopil v noviciat misijonske družbe v San Migelu. Po študiju teologije na ljubljanski Teološki fakulteti in katoliški univerzi v Parizu je leta 1975 diplomiral in bil posvečen za duhovnika v Lujanu v Argentini.

DSC_0960Na začetku je povedal nekaj malega o svojem študiju. Ko je dopolnil 22 let, je prvič odpotoval na Madagaskar, saj si je vseskozi želel spoznati tamkajšnje življenje ljudi. V eno od vasi je vstopil s prepričanjem, da ga bodo imeli ljudje radi in da ga bodo sprejeli z navdušenjem, saj jim je prišel pomagat. A temu ni bilo tako. Ko je vstopil v vas polno otrok, so ga najprej vsi z začudenjem gledali. Nato so otroci začeli kričati in jokati. Ko so njihove matere prišle pogledat kaj se dogaja, so zagledale nepoznanega belca. Pograbile so svoje jokajoče se otroke in zbežale v gozd. Ob spominjanju na ta dogodek se je iz duše nasmejal in povzel nauk: »Tudi če nekoga ljubite in mu želite pomagati, morate počakati, da to sam spozna, vse namreč potrebuje svoj čas.«

V nadaljevanju je obiskovalcem zaupal, da je bil začetek izredno težak. Ljudje mu niso zaupali in niso verjeli vanj. Ko je hodil od urada do urada in prosjačil za zemljo, kjer bi lahko gradil, je bil zmeraj zavrnjen, saj nihče ni verjel vanj. On pa je bil prepričan, da mu bo uspelo. In res, reveži so mu počasi začeli zaupati. Z njihovim zaupanjem pa je rasla tudi volja in moč, da jim pomaga. Tako so začeli graditi svoje mesto, mesto upanja. Iz smetišča je nastalo mesto, ki so ga zgradili reveži sami. Poimenovali so ga Akamasoa, kar pomeni »Dobri prijatelj«. V tem mestu so zgradili deset šol, bolnišnice, porodnišnice in zdravstvene domove. Sedaj pa bodo odprli tudi pedagoški center.

Ljudje v dvorani so bili navdušeni. Nekateri so ob njegovem pripovedovanju jokali, drugi z nasmehom kimali. Pater se je skozi pripovedovanje večkrat zahvalil očetu in materi, saj kot je sam poudaril, brez njiju ne bi bil to, kar je. Ona dva sta tista, ki sta ga podpirala in ga bodrila. »Hvala vama, da sta me kdaj pa kdaj udarila, to mi je pomagalo za življenje. Hvala vama, da sta me bodrila, to mi je vlivalo moč za lajšanje življenja revnim.«

Riž za otroke s smetišč

Na koncu je povedal še nekaj o svoji akciji Riž za otroke s smetišč. Povedal nam je tudi, da otrok tam ne bomo nikoli videli jokati. Zmeraj se smejijo, pa čeprav jim je v življenju težko. Kot je povedal sam: »Pustili so, da živim z njimi za zavesami. Videl sem gorje in bolečino. Tudi oni trpijo, a se kljub vsemu še zmeraj smejijo.«

Zaključil je z mislijo, ob kateri se je marsikomu zarosilo oko: »Verjamem v čudeže. Res je, nisem dobil Nobelove nagrade za mir, a sem kljub temu zmagovalec, ker vame verjamejo ljudje in jaz v njih.«

Prispevek in foto: Tara Bertalanič