| Avtor:

Če nimam ustvarjalnega prostora, nimam nič

Damjan Kuzma, po izobrazbi profesor glasbe, je star 31 let in je zaposlen kot učitelj glasbe na Osnovni šoli Cankova in Glasbeni šoli Beltinci, z različnimi glasbenimi aktivnostmi pa deluje tudi izven domačega okolja. »Pedagoški poklic ti lahko vrača mnogo več kot ponujaš, če izbereš ustrezne metode, če si iskren in če svoje delo opravljaš z ljubeznijo in ob njem enostavno uživaš, brez kompliciranja.«

damjan-kuzma-1Kdo vas je navdušil za glasbo?

Starši, ki jih je glasba spremljala ob vseh domačih opravilih in prostem času, trenutkih, ko smo živeli še skupaj.

Kako se je začela vaša glasbena pot?

Verjetno še pred rojstvom, saj so starši pogosto peli, oče je redkokdaj opravljal domača opravila brez žvižganja, kar – sedaj že znanstveno dokazano – pozitivno vpliva na kasnejši razvoj posluha in glasbenih veščin. Prve zborovske glasbene izkušnje sem dobil v osnovni šoli kot član zbora, s harmoniko sem nastopal na šolskih prireditvah, v 7. razredu pa sem se vključil v mladinski pevski zbor Chorus, katerega član sem bil 10 let. V glasbeno šolo sem prvič stopil pri šestih letih, po klasični gimnaziji naredil sprejemne za Pedagoško fakulteto ter dokončal študij na Oddelku za glasbo.

Kako dolgo že igrate?

Harmoniko od 6. leta starosti, klavir od 12., saksofon pa od 20.

Kaj vas je pripeljalo do tega, da ste se odločili za pedagoško glasbeno smer?

Moram priznati, da sem najprej bil na informativnih dnevih študija prava v Mariboru in že izpolnil vpisnico, čez 14 dni pa so me prepričali na Oddelku za glasbo Pedagoške fakultete. Mogoče je takrat bil razlog v toplejšem odnosu profesorjev, ki so nam jasno povedali, da je pomemben individualni pristop. Dejali so: »Študij bo zahteven, težak, a zmeraj vam bomo stali ob strani, ko pridejo strokovne, praktične težave. Važno je, da vidimo, da dajete maksimalno energijo in trud od sebe.«

damjan-kuzma-2

Tako so nas v primeru zamujanja na ure klavirja že po petih minutah klicali na mobitel in ni mi žal, da se nisem mogel nikoli skriti med množico študentov. Bilo nas je 14 v oddelku in nikakršne možnosti ni bilo za »šlepanje« na račun sošolcev. Na začetku niti nisem toliko razmišljal glede pedagoške oziroma umetniške smeri, prednost sem dal sami glasbi, v njej užival, tudi v času študija in šele ob prvih urah prakse v 3. letniku študija ugotovil, da ti pedagoški poklic lahko vrača mnogo več kot ponujaš, če izbereš ustrezne metode, če si iskren in če svoje delo opravljaš z ljubeznijo in ob njem enostavno uživaš, brez kompliciranja – otroci so najzanesljivejši detektorji laži, iskrenosti in obljub. Še vedno pa trdim, da glasba spada med otroške, mladinske, odrasle glasove, inštrumente, odre … in ne na papir, kot nas skušajo prepričevati nekateri moderni »prijemi« šolskih birokracij in pravilnikov.  Na tem mestu bi se zahvalil ga. ravnateljici in g. ravnatelju šol, na katerih poučujem,  ki me vsekakor vzpodbujata pri metodah in aktivnosti otrok, njihovih lastnih idejah in kreativnosti. Res z veseljem hodim v službo. Zmeraj  mi tudi organizacijsko omogočata, če manjkam nekaj ur na leto zaradi zunanjih nastopov, od katerih pridobljene izkušnje in znanja z veseljem prenašam zopet nazaj v domače učno okolje, lokalne prireditve in naše učence, ki so naša prihodnost.

Koliko instrumentov igrate?

V osnovi štiri in vokal.

Katere vse?

Harmoniko, klavir, orgle in ostale inštrumente s tipkami, saksofon, rad pa raziskujem tudi ostale inštrumente; veliko željo imam »spoznati« in igrati na panovo piščal.

Imate kakšne dosežke na glasbenem področju, na katere ste še posebej ponosni?

Glasba je relativna, ko gre za dosežke, ne rad jo merim, zato se takim ocenam rad izogibam. Odprt sem za vse zvrsti glasbe in zelo cenim vsakega glasbenika, za vse je dovolj ustvarjalnega prostora. Mogoče bi izpostavil udeležbo na »Grand-Prix« tekmovanju v Belgiji leta 2003, kjer smo s skupino Canticum iz Maribora med svetovnimi vokalnimi skupinami dosegli 4. mesto. Dirigiral nam je znan slovenski dirigent Jože Fürst, od katerega sem dobil največ izkušenj in zaklada vrednih glasbenih trikov. Največji dosežek pa mi osebno pomeni zadovoljstvo ljudi, ko po končani glasbeni storitvi povedo, da so zadovoljni z našim delom.

damjan-kuzma-1

Kakšni so vaši občutki in vtisi o poučevanju pevskega zbora v Bodoncih?

Kratko in jedrnato – fantastični. Pridni otroci, hvaležni starši, odprt in razumljiv gospod duhovnik. Pri svojem delu ne pričakujem slave in težnje po središču pozornosti, rad pa vidim, da nekdo ceni pedagoško – glasbeni poklic in glasbo kot umetnost nasploh, pa ne mislim sedaj na sebe. Vse več je dogodkov, ko se nekomu zdi samoumevno voditi skupino ali pevski zbor, tako, mimogrede. Glasba v našem poklicnem pedagoškem smislu ni hobi, ampak je najprej velika odgovornost in šele nato vse drugo. Prava zabava se začne na odru, redkokdaj prej. V tem trenutku bi se rad zahvalil gospodu duhovniku Simonu Sevru z družino in staršem pevk in pevcev za res dosledno in redno skrb za vaje, prevoze, nastope, inštrumente, note … Veliko družin stoji za tem, da na koncu zbor z veliko energije in motivacije zveni usklajeno in enotno. Tisti, ki smo na odru, smo le delček celotnega procesa, smo le najbolj vizualno izpostavljeni, kar pa ne pomeni, da smo edini zaslužni za dogodek na odru, daleč od tega.

Poučujete tudi druge zasedbe?

Večinoma projektno. Predvsem zaradi pomanjkanja časa se s člani dobim trikrat, štirikrat pred nastopom po nekaj ur in že nastopamo, tak način se mnogokrat izkaže za bolj efektivnega, kot takrat, ko vsi skupaj vemo, da imamo še veliko časa do nastopa in se manj potrudimo v samih začetkih vaj. Je pa res, da vsaka glasba, tudi ko je že interpretacijsko dovršena, rabi svoj čas, da dozori, to pa je po mojem mnenju takrat, ko se ne  razmišlja več o notnem zapisu, ampak o vsebini. Menim, da je melodija le ustvarjalski in čustveni podaljšek besedila, ko gre za vokalno izvajanje.

Nastopate sami ali tudi v kakšni zasedbi?

Nastopam v različnih zasedbah, saj s prilagajanjem in upoštevanjem mnenj glasbenih kolegov nimam težav, to pa je prvi ključ za široko sodelovanje. Sam nastopam kot vokalist in pianist, predvsem na simpozijih, sprejemih, otvoritvah, zaključkih, torej bolj ambientalno glasbo in uradne protokolarne izvedbe. Občasno igram v Moravskih toplicah, klavirsko spremljam mariborskega pevca Petra Januša, priložnostno domač kvintet Aeternum, poročni program pa imava tudi s Tjašo Žalik. Letos smo se z opremo in glasbenimi sodelavci specializirali za glasbeno opremljanje porok na prostem; gradovih, golf igriščih, travnikih, parkih … saj so omenjeni dogodki zelo v porastu po vsej Sloveniji,  mi pa smo s svojimi skromnimi nadomestili že v prvi sezoni postali velika konkurenca včasih že oderuškim osredenje-slovenskim ponudnikom podobnih storitev.

Kaj počnete v prostem času in kateri so vaši hobiji?

Dneve, ko sem prost, najraje preživljam z najbližjimi; družino, prijatelji, ki mi vsi skupaj veliko pomenijo, še toliko bolj zato, ker jim lahko večkrat rečem: »Hvala, da sem lahko vaš prijatelj na obroke!« Oni pa me z nasmehom sprejemajo, takega kot sem, večkrat nepredvidljivega, kar se časa tiče. Med aktivnostmi prevladujejo kolesarjenje, plavanje in veslanje.

Kakšno glasbo najraje poslušate?

Abba, Boney M, Rubettes, Andre Rieu, Adele in seveda domače, lokalne pomu

rske glasbenike.

Imate mogoče kakšnega glasbenega vzornika?

Ne. To lahko hitro postane nevarno, ker jih podzavestno začneš barvno, stilsko, interpretsko ali kako drugače kopirati. Rad imam originalnost, občinstvo pa naj oceni, kakšna le-ta je, takrat vsaj iskreno veš, kje je tvoje »mesto« v lokalnem ali širšem glasbenem dogajanju. Kritično občinstvo moraš sprejemati kot pomoč, vsak predlog tisočkrat premisliti in vsako kritiko sprejeti z odprtimi rokami. Nimam rad samovšečnih glasbenikov, ki mislijo, da so najboljši, to je tako kot če bi trdili, da je rdeča najlepša barva. Glede harmonij in tonalnega poteka mi je všeč glasba Eltona Johna in Adele, kjer se vokal ne skriva za spremljavo, ampak je konkretno in zahtevno v ospredju.

damjan-kuzma-2

 

Kako izgleda vaš delovni teden?

Od ponedeljka do petka poučujem na OŠ Cankova in GŠ Beltinci. Delo v šolstvu se ne konča v razredu, pa tudi začetek je mnogo prej, tako da sem med tednom res skoncentriran na delo z učenci v šoli, ki zahteva celega človeka. V petek popoldne se počasi pripravimo na morebiten glasbeni dogodek v vikendu, ki ga, običajno ob sobotah, izvedemo. Pozne popoldanske in večerne ure med tednom ter nedelje namenjam rekreaciji ter druženju s prijatelji.

Kakšen je bil vaš prvi vtis o vaših prvih učencih – pozitiven ali negativen?

Vsekakor pozitiven. Otroci in mladostniki so iskreni, direktni, pošteni, kritični. Lepo se vidijo vplivi domačega okolja – kot če bi bili vsi otroci ob rojstvu ljubeznive kepice gline, predvsem od staršev ter okoljskih dejavnikov pa je odvisno, kakšen je dokončno izoblikovan izdelek (osebnost) pri 14. letih recimo.

Vsako leto spoznate veliko novih učencev. Za kakšnega profesorja mislite, da vas imajo učenci?

To bi tudi sam rad vedel (smeh). Ocenjevati samega sebe je neprimerno, res ne vem, glede na kratke komentarje med odmori in v času počitnic, ko koga srečam, se mi zdi, da tistemu, ki želi glasbeni razvoj, to tudi omogočim, tistemu, ki ne želi, mu poskušam ohraniti veselje do glasbe, tisti, ki pridejo z odporom do glasbe, pa jim skušam skozi učni proces vzbuditi veselje do glasbe ter dokazati njene pozitivne učinke. Tudi to ni zanemarljivo, ko učenci pri zadostni oceni v 6. razredu dvignejo roke in zakričijo »yeees«. (smeh) Če učenec nima sam notranje motivacije, družinske podpore, okoljskih dejavnikov, lahko učitelji hodimo na mnoge seminarje in izobraževanja, a spremenili bomo bolj malo. Seveda se maksimalno potrudimo za motiviranje, ampak tudi tu so meje, saj smo le ljudje.

Ali se odnos otrok s starši kaže tudi v situacijah v odnosu do učiteljev oziroma odraslih?

Seveda, to je tista »glina«, o kateri sva prej govorila. Učenec, ki ga v 9. razredu na neprometni cesti 300 metrov spremlja babica, je deležen velike ljubezni, in ljubezen je sigurno pozitivno čustvo, ampak kakšne posledice bo imel pri 25. letih, se nihče ne vpraša. V  trikotniku učenec–učitelj–starši je vez starši–učenec prvotnega pomena, mnogokrat starejši sodelavci rečejo: »Ko mi je uspelo spremeniti mišljenje staršev, se je spremenil tudi njihov otrok – naš učenec in njegovi rezultati«.

Kaj menite, se je z dostopom informacij oziroma napredkom tehnologije (internet ipd.) spremenilo znanje otrok?  

Znanje je merska enota, ki jo merimo na podlagi kriterijev. Menim, da so se bolj spremenili kriteriji, ki dopuščajo nivo znanja, ki pa sigurno ni slabo. Ampak včasih pač imam občutek, da bi v primeru kriterijev izpred 20 let, ko sem hodil v OŠ, v tem trenutku bil en učenec v razredu odličen, trije prav dobri, pet dobrih … Na mnogih šolah pa sedaj slišim, da je med 28 učenci v razredu 12 nadarjenih. Prepričan sem, da so med njimi res »pridne mravljice«, sigurno pa ne vsi. Učenci po mojem skromnem mnenju vsrkajo preveč kratkoročnega balasta, s katerim kampanjsko lovijo lepe ocene, ob koncu šolanja pa mnogi imajo težave že pri osnovnih podatkih in logičnem mišljenju ter povezovanju.

Na kakšen način se je spremenilo znanje otrok?

Spremenil se je dostop do informacij. Se vprašate kdaj, koliko časa so učenci potrebovali leta 1980 za tri vprašanja; recimo letnica rojstva pianista Chopina in v katerih mestih je deloval, koliko kantonov ima Švica ter ime dveh največjih kantonov in točni kilometri od Murske Sobote do Skopja. No pa gremo, v knjižnico, kjer počakamo delovni čas ali celo vikend, poiščemo literaturo, zemljevid, počakamo v vrsti pri knjižničarki, doma najdemo podatke in vrnemo gradivo. Najslabši možni potek torej več kot 50 ur. Podobna vprašanja sem dal v šoli in učencem rekel, naj tokrat uporabijo mobitele. Rekorder mi je na listku prinesel popolnoma pravilne podatke v 53 sekundah.  V šoli so mobiteli strogo prepovedani, kar podpiram, a se mi vseeno zdi, da je lahko le koristno, če jih enkrat na leto uporabimo v povezavi z vsebinami predmeta. Znanje hitro izpodrivajo veščine iskanja informacij, vse je povezano. Sodobne »knjižnice« imajo naši otroci in mladostniki dobesedno v žepu, kar seveda ni zdravo, zato pa jih moramo učiti živeti s tem in uporabljati v koristne namene, ne samo prepovedati.

Univerzalnega recepta za vzgojo ni, vendar vseeno, ali se starši današnjih generacij otrok zavedajo, da so njihovi otroci resnično drugačni od generacij njihovega časa?

Verjetno se zavedajo, a se mnogokrat nemočni prepuščajo kapitalističnemu toku življenja in primerjanja med sošolci in s tem preskočijo stanje osebnega zadovoljstva, ki ga dosežejo že mnogo prej. To so res težke situacije in preizkušnje, predvsem pa nepotrebne.

Na kaj naj bodo vseeno pozorni pri vzgoji oziroma pri odnosu do svojih otrok?

Na to vprašanje bom upal odgovoriti, ko bom sam imel otroke.

Živimo v času hitrega napredka in nenehnega hitenja. Od jutra do večera se spopadamo z obvladovanjem različnih nalog, pričakovanj, nenehno doživljamo napetosti ter stresne situacije. Kako se po vašem mnenju spoprijeti s tem?

Preveč je primerjanja, preveč tekmovanja s sočlovekom. Najti je treba svoj notranji mir in osebno zadovoljstvo, postaviti lastne cilje in kar je najpomembnejše, ob doseganju ciljev se je potrebno veseliti in ne takoj premišljevati, kako bi lahko bilo še boljše. Menim, da je zmagovalec današnjega časa tisti, ki živi v okvirih svojih zmožnosti in jih ne prehiteva – to stanje sprejme, ne glede na okolje in v tem neizmerno in zdravo uživa z ljudmi, ki so enakega mnenja. Na ta preprost način lahko z lastno srečo dosega mnogo višje nivoje zadovoljstva od ljudi, ki imajo (navzven) veliko več. Vsak, ki išče določene napake na drugih in ima občutek, da je nekaj več, lahko enako pričakuje na sebi in je že v tem trenutku za nekoga nekaj manj.

Kaj najbolj cenite pri ljudeh oziroma kaj vam največ pomeni v odnosih z drugimi ljudmi?

Iskrenost in direktnost, brez ovinkov ter hitro konstruktivno reševanje problemov, ki to velikokrat sploh niso, ampak so le namišljeni.

Kaj vas v življenju vodi naprej?

Druženje z najbližjimi, delo z otroci in mladino ter svobodno umetniško izražanje. Če nimam ustvarjalnega prostora, nimam nič. V tem pogledu sta popolnoma enakovredni domača dnevna soba, kjer sem sam, ali oder. Hočem povedati, da ne gre za težnjo po pozornosti, ampak potrebo po ustvarjanju, lastnih idejah in prenosu notranjosti skozi glasbo do poslušalcev. Naprej pa me vodi tudi današnja goveja juha s palačinkami, ki bo kmalu končana (smeh).

Foto: osebni arhiv Damjan Kuzma