| Avtor:

Dan reformacije

Reformacija predstavlja gibanje za prenovo Cerkve, ki ga je v začetku 16. stoletja sprožil Martin Luther, profesor biblične teologije. Luther je 31. oktobra 1517 na vrata wittenberške cerkve v Nemčiji obesil 95 tez o prenovi Cerkve. Tako je opozoril na krizo v njej. Začelo se je reformno gibanje, ki je privedlo do notranje preureditve katoliške cerkve in tudi do nastanka novih cerkva.

Reformacija je Slovencem prinesla med drugim prvo knjigo v slovenskem jeziku in s tem knjižni jezik in hkrati tudi prvo imenovanje pojma Slovenec. Slovenci dan reformacije kot državni praznik praznujemo od leta 1992, kar ni niti v Nemčiji in niti drugje, kjer je reformacija pustila še večji pečat, kot pri nas. Ta praznik obhaja evangeličanska cerkev skupaj s “Protestantskim društvom Primož Trubar” v nekaterih krajih tudi v obliki svečanosti, oziroma proslav, ki se zvrstijo pred samim praznikom.

Vir: http://alutheranbeggar.blogspot.com/

Praznik reformacije je edini zgodovinski praznik, ki ga praznujejo evangeličani in ima tehtne temelje v dogodkih, ki so se zgodili v prvi polovici 16. stoletja. Za začetek reformacije se smatra 31. oktober 1517, ko je Martin Luther, takrat še avguštinski menih, objavil znanih 95 tez, s katerimi je izrazil nesoglasje z delovanjem rimokatoliške cerkve in obenem težnjo po njeni reformi.

»Po preteku skoraj 500-ih let je dobro, da se evangeličani, pa tudi morda ostali, vprašamo o stanju našega duha, o stanju našega razmišljanja in ravnanja. Ali povedano v cerkvenem jeziku – da razmislimo o “kondiciji” našega krščanstva. In seveda je dobro, primerno in zaželjeno, da se na osnovi tega razmisleka vračamo k izvirom, k Svetemu pismu in k prvotnemu, zgodovinsko nepopačenemu, krščanstvu, za kar so se zavzemali tudi reformatorji,« pravi Simon Sever, evangeličanski duhovnik iz Bodoncev. Ta opomin ga spodbuja, da tudi sam odgovorno nadaljuje z delom, povezanim s kraljestvom dobrega, hkrati pa mu daje tudi moč, da išče, kjer je to potrebno, nove poti in nove oblike razmišljanja in delovanja.

V Sloveniji je 20. 000 evangeličanov. V Prekmurju je 11 evangeličanskih cerkvenih občin, tri cerkvene občine so izven Prekmurja – v Apačah, Mariboru in Ljubljani. Kako je v tujini? V Svetovno Luteransko zvezo, s sedežem v Ženevi, v Švici, je vključenih skupaj 143 evangeličanskih cerkva iz 79 držav, ki imajo skupaj 70,5 milijona članov.

Primož Trubar – osrednja osebnost reformacije na Slovenskem

Primož Trubar (1508—1586) je po šolanju na Reki in v Salzburgu prišel v službo k tržaškemu škofu Bonomu, humanistu in poznavalcu del Erazma Rotterdamskega. Tam se je Trubar seznanil z idejami reformatorjev. V učbeniku Koraki v času – Novi vek piše, da je Trubar najprej opravljal službo duhovnika v Laškem, katero mu je priskrbel škof Bonomo. Leta 1535 pa je Trubar odšel v Ljubljano. V svojih pridigah je grajal napake Cerkve, zato je moral zbežati s Kranjskega v Nemčijo, kjer se je odpovedal katoliški veri. Kljub delovanju na tujem ni pozabil na svoje »ljube Slovence«. Zavedel se je, da je najboljše učenje vere Sveto pismo v domačem jeziku. Leta 1550 je izdal Katekizem in Abecednik (prvi slovenski tiskani knjigi). Po vrnitvi v Ljubljano je izdal še Slovensko cerkovno ordningo, cerkveni red, s katero je slovenščina postala jezik cerkvenih obredov, verskih opravil in nauka. Zaradi tega dela se je moral Trubar dokončno izseliti s Kranjskega, ker je deloval v nasprotju z določili augsburškega miru. Trubar je napisal več kot 25 del oziroma polovico vseh knjig, ki so jih napisali slovenski protestantski pisci.

(Foto: J.D.) (Foto: Reuters)

Najpomembnejše delo slovenskega protestantizma je po mnenju mnogih strokovnjakov prevod Biblije, ki jo je Jurij Dalmatin leta 1584 dal natisniti v Wittenbergu. V času reformacije je nastal tudi prvi slovenski pravopis, Zimske urice Adama Bohoriča, ki je začrtal slovensko pisanje v naslednjih dveh stoletjih. Od protestantskih del do leta 1675 ni izšla več nobena knjiga v slovenskem jeziku.

Dan reformacije praznuje vedno večji odstotek ljudi

Praznik reformacije se po cerkvah praznuje enako kot v preteklosti, kakih posebnih razlik ali odstopanj ni. »Hkrati pa je potrebno dodati, da ta praznik praznuje vedno večji odstotek Slovencev,« je povedal evangeličanski duhovnik Simon Sever.

Kaj ljudem pomeni ta praznik in kako ga praznujejo?

»Na osebni ravni mi praznik pomeni korenine slovenstva in slovenskega jezika. Če ne bi bilo teh dogodkov, tudi danes vsega tega slovenskega zanosa ne bi bilo. Če najdemo recimo v 17. stoletju v ogrskih Gornjih Petrovcih samo Dalmatinovo Biblijo, potem nam je lahko jasno, koliko so ti ljudje in dogodki vplivali tudi na naš, gorički prostor. Če povzamem, Goričanke in Goričanci bi danes ne bili tako ponosni Slovenci, če ne bi imeli vseh znamenitih rojakov, ki so se potrudili za dobrobit teh ljudi,« pojasnjuje zgodovinar Damijan Grlec.

»Praznik reformacije je, v verskem pomenu, zame največji evangeličanski praznik, saj iz njega izhaja smisel protestantske cerkve in njenih vrednot.  Širše gledano, prihajajo reformacijske vrednote, zaradi aktualnega stanja v državi, (in svetu) ponovno v ospredje. Mislim, da bi tudi danes potrebovali nekoga, s tako pokončno držo, jasnimi mislimi in reformističnimi idejami, kot jih je imel Martin Luther,« meni Robertina Benkovič, diplomirana medicinska sestra. Običajno ga praznujejo v krogu družine. »Ponavadi obiščemo božjo službo v rojstnem kraju, preberemo kakšno zgodbo ali si ogledamo televizijski prispevek na to temo. Ker je bil na praznik reformacije krščen naš sin, se seveda spomnimo tudi tega dogodka,« dodatno pojasni Robertina Benkovič.

»Praznik reformacije je zame nek pomemben praznik, saj se spominjamo naših prednikov, ki so se zelo trudili za našo prihodnost. Vsaj ob prazniku se zavemo njihove pomembnosti in nas prisili k razmišljanju,« je povedala Maja Mörec, mlada vernica iz evangeličanske cerkvene občine Bodonci. Študentka 3. letnika zdravstvene nege in njena družina se na ta dan udeleži božje službe v domači evangeličanski cerkvi v Bodoncih.