| Avtor:

Iz smrti v življenje

PUCONCI – V kulturni dvorani v Puconcih je v sredo, 27. novembra, bil gost Andreas Berglesow iz Bohuma v Nemčiji, ki je doživel prometno nesrečo in utrpel hude telesne poškodbe, tako da je v bolnišnici umrl. Zanimivost je v njegovem sporočilu doživetja petih ur klinične smrti. Povedal je, kaj je videl in doživel. Kljub nekaterim manjkajočim organom danes navdušeno živi za boga in ljudi.

Kaj se zgodi po smrti? Ali obstaja življenje po smrti? Če smo iskreni, si lahko priznamo, da se vsak človek sprašuje. Dogodek so z dvema pesmima, ki govorita o življenju z Jezusom, otvorili pevci binkoštne cerkve Vadarci in Veščica. Prevajalka je bila Estera Andrejek.

Nato je stopil na oder Andreas Berglesow, ki je umrl zaradi posledic prometne nesreče. Po petih urah se je vrnil v življenje. Zdravniki so bili šokirani, Andreas pa prevzet od nenavadnih doživetij, ki jih je izkusil v času smrti.

iz-smrti-v-zivljenje-4Andreas zadnja leta veliko potuje po vsem svetu. Med Avstralijo in Aljasko je prepotoval marsikatero deželo. Rodil se je v nemški krščanski družini, vendar v Rusiji. Andreas ima pet sester in bratov. Pripovedoval je o svojem otroštvu. Doma so vedno molili, to je bila pri njih navada. Ko so izvedeli, da je oče zbolel za rakom, je bolezen hitro napredovala. »Nekega dne, zgodaj zjutraj, je prosil nas otroke, da naj pridemo k njegovi postelji. Razumel je, da se bliža konec. Od nas se je hotel posloviti. Prišli smo k njegovi postelji, približali smo se mu od najmlajšega do najstarejšega. Na vsakega od nas je položil roko, molil za nas in nas blagoslovil ter izrekel besedo blagoslova. Ko sem na vrsto prišel jaz, me je pogledal v oči in mi je povedal kot zna to samo oče, in sicer Andreas, če ne boš osebno spoznal Jezusa, se ne bova nikoli več videla,« je pripovedoval Andreas Berglesow.

Kot ruski vojak je moral v Sibirijo. Takrat je prvič prišel v Sibirijo na Bajkalsko jezero. Tam ni bilo nobene cerkve. Andreas je pastor. Leta 1989 se je Andreas vrnil v Sibirijo, ker ni bilo nobene cerkve, so takoj začeli z delom. Danes je samo v vzhodni Sibiriji 120 cerkva. Vasi okrog Bajkalskega jezera poleti ni mogoče obiskati, ker ni cest, ampak so samo smeri. Možno je edino s helikopterjem ali ladjo, vendar je to zelo drago. Pozimi je led na jezeru debel dva metra, tako da so odročne vasi lahko obiskali pozimi, ko je bila omogočena vožnja po ledu. Led je vzdržljiv, saj se po jezeru vozijo tudi težki tovornjaki.

iz-smrti-v-zivljenje-11Andreas je poročen, njegova žena je iz krščanske družine iz Sibirije in imata šest otrok. 19. januarja 1991 so Andreas in dva sodelavca iz njihove cerkve obiskali tri odročne vasi, kjer so imeli bogoslužje. Ko so zapuščali zadnjo vas, to je bilo v soboto, 21. januarja, so jih domačini opozarjali naj ne gredo na pot, ker je vreme slabo, pot oziroma vožnja 60 kilometrov skozi gozd je nevarna in še ena stvar je, bil je vikend, ko na cesti ne srečaš nikogar. Kljub temu so šli na pot. Ker so bili utrujeni, so se med vožnjo izmenjevali. Ker so poti zelo slabe, je zasnežena pot še toliko hujša. Čez čas so videli, da se bližata dva avtomobila. »S prvim smo se dobro ognili, nato pa je sledil snežni vihar. Ničesar nisem videl, vedel sem pa, da se nam bliža še en avtomobil in moram biti previden. Še preden sem kaj videl, je treščilo. Bil je velik tovornjak, naložen s premogom, voznik pa je bil pijan. Tovornjak je v nas trčil s sprednjim kolesom, ki ga je strgalo. Avtomobil pa je bil popolnoma uničen, sam pa sem bil stisnjen med volan in sedež. Ker sem bil v šoku, nisem ničesar razumel in nisem čutil nobene bolečine,« opisuje Andreas prometno nesrečo.

Ko se je zavedel, se je spraševal, kako je z ostalima sodelavcema. Ko je videl, da sta v redu, je prosil, naj mu pomagata iz avta. Andreas je imel zlomljeno levo nogo in ni mogel sam ven iz avta. Ker je bil vikend, ni bilo mimo nobenih avtomobilov. Sodelavca sta začela moliti in zgodil se je čudež. Kaj hitro je mimo pripeljal velik tovornjak, ki je Andreasa nato odpeljal do najbližje bolnišnice. Med potjo je šok popuščal, Andreas je vse bolj čutil bolečine v trebuhu in ni mogel več dihati. Rekel je, da misli, da ima vsa rebra polomljena. V bolnišnici so rekli, da ne bodo nič počeli, ker ni zdravnika, saj je vikend. Na srečo je bilo tam reševalno vozilo in so hitro odšli po zdravnika.

Ko je prišel zdravnik, je preverjal, ali je Andreas še živ in iskal njegov utrip. Zdravnik je takoj ukazal, da ga naj premestijo v operacijskoiz-smrti-v-zivljenje-12 sobo. Zadnja stvar, ki jo je slišal Andreas, je bil topot čevljev po bolnišničnih tleh. Kasneje so mu zdravniki povedali, kaj se je dogajalo takrat, ko je Andreas izgubil zavest. »Ko sem bil v operacijski sobi, so me odprli in bili šokirani. Večino mojih notranjih organov je bilo raztrganih. Ležali so v območju srca. Ker sem imel notranje krvavitve, sem izgubil ogromno krvi. Zdravnik je poslal medicinsko sestro v vas, da bi poiskala darovalca krvi, saj je v bolnišnici niso imeli. Ker niso imeli nobene izbire, so mi to kri, ki je bila v trebušni votlini zaradi notranjih krvavitev, spravljali nazaj v moje žile. Za nekaj trenutkov se je moje srce ustavilo,« z vnemo pripoveduje Andreas.

Ozka ali široka pot?

Ko so ugotovili, da je umrl, so mu njegove organe dali nazaj v njegovo telo in mu s štirimi sponkami zaprli telo. Pokrili so ga s prtom in ga prestavili v drugo sobo. Mnogi si želijo, da bi bilo s smrtjo vsega konec. »Dragi moji s smrtjo ni vsega konec. Smrt je šele začetek,« je poudaril Andreas. Nadaljeval je: »Ko se je moje srce ustavilo, sem čutil kako grem iz telesa. Bilo je tako naravno, kot če bi šel iz neke sobe. Lahko sem videl, slišal, čutil, lahko sem se premikal kot vedno. Izstopil sem iz telesa, vzpenjal sem se do stropa in skozi strop, skozi streho bolnišnice. Bil sem nad bolnišnico, videl sem operacijsko mizo, moje telo in zdravniško osebje, kako me poskušajo oživeti. Kaj počnejo z mojim telesom? Ne želim se vrniti, tukaj se dobro počutim. Iz vseh strani sem slišal petje. Vsi so peli, cela nebesa so pela, bilo je krasno. Jaz sem lahko bil tam, moj dom je tam. Videl sem veliko skupino ljudi, ki so nosili bele sijoče halje. Približevali so se mi, pesem pa je postajala čedalje bolj glasna. Prepoznal sem obraze. K meni je pristopilo mlado dekle, me prijelo za roko in vprašala: »Andreas, ti si tudi tukaj?« »Seveda,« sem odvrnil. »Čudovito,« je dejalo sedemnajstletno dekle, ki je umrlo zaradi levkemije in smo jo pokopali dva meseca pred mojo prometno nesrečo.«

Nato se je naenkrat znašel nad mestom in hišo, kjer so stanovali s starši. Videl je vse, kar se je dogajalo v stanovanju. To, kar se je takrat dogajalo, je kasneje tudi povedal materi dekleta, ki je umrlo zaradi levkemije. Andreas je natančno opisoval vse, kar je videl takrat. »Andreas, kako ti to vse veš, me je vprašala? Vprašal sem jo, če je bilo tako ali ne. Odgovorila mi je, da je bilo točno tako,« nadaljuje Andreas s svojo zgodbo. Nato je zaslišal glas, bil je bog. Začel je govoriti z Andreasom. Bog mu je postavil nekaj vprašanj, a na vsa ni vedel odgovoriti. Nad mestom mu je bog pokazal dve poti. Ena pot je bila ozka (nebesa), druga pa široka (pekel). »Tvoje poslanstvo na tej zemlji še ni končano. Vrnil se boš nazaj. Želim ti še dati čas. Tvoja naloga bo, da vodiš ljudi s te široke poti na ozko pot. Časa nimaš dosti. Dobro izkoristi čas, so bile zadnje besede, ki mi jih je povedal. Trenutek in že sem se vrnil v svoje telo. Odprl sem oči, bilo je temno, bil sem pokrit. Ničesar nisem razumel, kje sem. Zdravnik je dvignil prt, in ko me je zagledal, je pobegnil. Čez nekaj sekund so bile tam medicinske sestre in so me prepeljale nazaj v operacijsko sobo,« pojasnjuje Berglesow.

Ko so končali v operacijski sobi, se je njegov boj za življenje šele začel. Njegovo ženo so spustili k njemu, ker je zdravnik trdil, da ne bo preživel. »Dva tedna so se zdravniki borili za moje življenje. Nihče ni vedel, ali bom preživel. Jaz pa sem vedel, ker mi je bog povedal. Štiri mesece po moji nezgodi, sem lahko po lastnih nogah šel v našo cerkev in sem ponovno začel s svojo službo. In jaz živim,« doda Andreas.

Zaključil je z besedami: »Veste česa se še ljudje najbolj bojijo? Biti iskreni s seboj. Moj dragi prijatelj … Na kateri poti si danes? Danes imate priložnost, da se premaknete iz široke poti na ozko.«

Foto: J. V.