| Avtor:

Izberimo kvaliteto življenja in ne »navidezni standard«

»Vedno znova v bodonski gmajni dokazujemo, da cerkev ni samo duhovnik, temveč smo cerkev vsi ljudje, ki našo cerkveno občino tvorimo,« pojasnjuje bodonski evangeličanski duhovnik Simon Sever. Pravi, da se je od duhovnika Jošarja mnogo naučil in mu ostaja globoko hvaležen. Vsem mladim, ne glede na poklicno usmeritev pa želi, da bi imeli oziroma spoznali na začetku svoje poklicne poti takega mentorja, kot ga je bil deležen sam.

Vaše otroštvo sega v …

Mursko Soboto. Rojen sem 6. (Miklavž) decembra 1978, kot sin edinec v družini očeta Janeza in mame Majde. Odraščal sem še skupaj s starimi in prastarši.

Kako bi opisali vaše otroštvo?

Rad sem imel vse tisto, kar imajo radi otroci. Večino časa med tednom sem preživel na igrišču pri drugi osnovni šoli v Murski Soboti ob igranju košarke, nogometa, druženju s prijatelji … vikende pa pri starih starših in stricu v Puconcih, kjer sem zelo rad pomagal pri delih na kmetiji. Na polju in v hlevu. Pogosto sem zahajal tudi v šolsko knjižnico, si izposojal knjige, bral, rad nastopal na šolskih proslavah … seveda smo s prijatelji pogosto tudi kakšno ušpičili in si tako upravičeno zaslužili glasnejšo učiteljsko ali/in starševsko besedo.

Simon Sever (8)Kakšno je bilo vaše prvo srečanje s cerkvijo in duhovnikom? Kot otrok, kaj ste občutili ob taki osebi?

Moj prvi duhovnik je bil pokojni senior naše cerkve Ludvik Novak in nato kasneje njegov sin, duhovnik Leon Novak, zdaj soboški duhovnik. Oba sta na poseben način zaznamovala moje otroštvo in mladost ter me na prelomnicah tudi usmerjala.

Opišite nam vašo pot do poklica duhovnika?

Po končani osnovni šoli in gimnaziji v Murski Soboti, sem pričel s študijem teologije v Bratislavi. Po šestih semestrih sem bil na praktičnem izpopolnjevanju v evangeličanski cerkvi v Ameriki, v kraju Woodbridge, Virginia, blizu Washingtona. Sedmi in osmi semester študija sem študiral na evangeličanski teološki fakulteti v Leipzigu (Nemčija), kjer sem v času semestrskih počitnic opravljal tudi prakso. Deveti in deseti semester sem bil nazaj v Bratislavi, kjer sem diplomiral na temo iz praktične teologije – »Pridiga in zakramenta«. Diplomska naloga je bila ocenjena z oceno odlično. Takrat sem bil z njo zadovoljen, a če bi jo pisal danes, bi bila prav gotovo (zelo) drugačna.

Kateri so ključni mejniki v vašem življenju?

Jih je kar nekaj, ampak nikoli ne bom pozabil študija in študijskih let, predvsem pa različne ljudi in različna okolja, ki sem jih imel priložnost spoznati, doživeti … Torej »multi – kulti« doživetja, ki so me nedvomno na poseben način dokaj zgodaj »formirala«.

Zakaj ste se odločili za poklic duhovnika?

Poklic duhovnika me je (po tiho) zanimal že od pričetka osnovne šole naprej, potem pa je ta želja postajala vedno močnejša. V pomoč pri odločitvi mi je bila tudi moja družina in duhovnik Leon Novak. Nekako sem bil prepričan, da bom lahko kot duhovnik vsaj malo nekomu pomagal, mu polepšal in olajšal bivanje.

So bile kakšne ovire na poti do vašega poklica?

Kakšnih posebnih ovir ni bilo, oziroma jih vsaj zdaj več ne dojemam kot neke posebne ovire. Edino morda permanentno jezikovno in deloma tudi kulturno prilagajanje, kar pa se potem čez leta izkaže kot obogatitev. Kot velik dobiček za prihodnost.

Vaša inštalacija, vaša prva božja služba, prvo delovno mesto … Kakšni so vaši spomini na te dogodke?

Sega v 31. oktober leta 2003, ne tako daleč nazaj, pa vendar se mi zdi to daleč. Spomini so lepi. Konec študija …, novi izzivi, končno zopet domači kraji, materni jezik … Prva božja služba je bila povezana (verjetno) z veliko tremo, se niti več ne spomnim dobro … prvo delovno mesto pa je bilo delovno mesto kaplana v Murski Soboti.

Kakšna je bila vaša reakcija, ko ste zvedeli, da ste bili izbrani za evangeličansko cerkveno občino Bodonci?Simon Sever (5)

V Bodoncih sem bil sprva kaplan ob odličnem mentorju, žal nedavno preminulem gospodu Ludviku Jošarju, prišel sem v prijetno okolje, med čudovite ljudi. Delovnega mesta sem bil seveda izredno vesel, a zavedal sem se tudi velike odgovornosti, ki me čaka. Vedno pa sem imel željo biti duhovnik na vasi … in med takimi prijetnimi ljudmi, kot vas doživljam vsak dan znova.

Kakšna so bila vaša pričakovanja v tej cerkveni občini na začetku vaše poklicne poti?

Jasno, da sem imel določena pričakovanja in povedati moram, da so ta pričakovanja ne izpolnjena, temveč presežena. Pa ne zaradi mene, temveč zaradi tega, ker vedno znova v bodonski gmajni dokazujemo, da »cerkev ni samo duhovnik, temveč smo cerkev vsi ljudje, ki našo cerkveno občino tvorimo«.

Kakšna je realnost, kakšna je vizija zdaj?

V devetih letih, odkar sem v Bodoncih, smo naredili mnoge pozitivne premike, za kar sem izredno hvaležen. Teh premikov se dobro zavedamo vsi, ki smo vključeni v našo skupnost, pa tudi širše. Vizija je, da bo cerkvena občina s svojim delovanjem v dobro, v blagoslov vsem starostnim skupinam. Da bo kraj srečanja, kjer se bo »krepilo srce mnogih«. Predvsem pa si želim, da bi se v delovanje cerkvene občine vključevalo še več sodelavcev, da bomo lahko še bolj intenzivno pritrjevali dejstvu, da smo cerkev ljudje.

Simon Sever (4)Kako izgleda vaš delovni teden?

Stalnica je verouk, pa pisarniško delo, koordinacija tedenskih oziroma dvotedenskih aktivnosti (otroške božje službe, pevski zbor, čebelarski krožek, kitarska, harmonikarska in klavirska delavnica), obiski bolnikov v bolnišnicah, obiski na domovih, branje literature. Pa tudi vrtnarjenje okrog cerkve in župnišča. Sam rad pravim, da je dela v cerkvi toliko, kolikor ga vidiš. Včasih so seveda dnevi prekratki … Včasih je »prostega časa« več. Delovni teden je zelo odvisen tudi od letnega časa in/oziroma izstopajočih dogodkov. Le-teh pa je na letni ravni kar nekaj, tako da na hišni številki 6 v Bodoncih ni nikoli dolgčas. »Če dela ni, si ga najdem (smeh)

Kakšno zapuščino ste prejeli od vašega predhodnika?

Duhovnik Jošar ni bil samo izjemen človek, človek z veliko začetnico, temveč tudi izredno globoko razmišljujoč teolog in posledično tudi tako delujoč duhovnik. Moram povedati, da sem prejel trdne temelje, na katerih z velikim veseljem nadaljujem(o). Od duhovnika Jošarja sem se mnogo naučil in mu ostajam globoko hvaležen. Vsem mladim, ne glede na poklicno usmeritev želim, da bi imeli oziroma spoznali na začetku svoje poklicne poti takega mentorja, kot sem ga bil deležen sam.

 Ali obstaja kakšno področje, ki je bilo po vašem mnenju v njegovem času zapostavljeno in ni bilo deležno potrebne pozornosti?

Čas, predvsem začetki, v katerih je duhovnik Jošar pričel delovati v Bodoncih so bili težavni. Težavnejši od naših sedanjih. Navkljub temu pa menim, da je duhovnik Jošar deloval izjemno na mnogih področjih, tako pri delu v cerkveni občini, kakor tudi seveda širše, tudi v tujini. Med drugim je bil 31 let urednik Evangeličanskega lista, mesečnika naše Cerkve. Vedno sem ga občudoval, da si je našel tudi čas za pisanje člankov oziroma predavanj. Je pa res, to ne smemo pozabljati, da v njegovih časih Cerkvi oziroma Jezusovemu sporočilu niso bila »odprta vsa srca, vsa vrata«. To dejstvo je potrebno razumeti.

Kako bi opisali vaš odnos z gospodom Ludvikom Jošarjem?

Bila sva ne samo odkrita sodelavca, temveč tudi zelo dobra prijatelja, ki sva se znala o marsičem pogovoriti, se pošaliti, poveseliti in tudi skupaj zajokati. Vse to in vsi ti trenutki, ki jih ni malo, bodo ostali vedno v kotičku mojega srca.

Najverjetneje imate pripravljen svoj delovni program, ki mu sledite. Kaj oziroma katere so vaše prioritete? Čemu dajete največji poudarek pri vašem delu?

Prioriteta je Jezusovo naročilo oziroma krščanska naloga, ki je dejansko naša skupna naloga in to je širjenje evangelija. Vedno znova pa iščem(o) poti, kako bi ta evangelij približal(i) ljudem na času primeren način. Ker, ko evangeličani govorimo o reformaciji, potem se moramo zavedati dejstva, da reformacija ni nikoli končan proces. Če ostane vse kot je bilo, povedano preprosto, potem reformacijo v bistvu zanikamo. Želim si moderno in za vse odprto Cerkev. Cerkev, ki bo človeka razveseljevala in mu s svojim sporočilom dajala (pre)potrebno energijo za življenje.

Iz kje črpate moč, svojo energijo za poslanstvo, ki ga opravljate?

V veliko oporo mi je moja družina, tudi širša, ki mi je v pomoč na različne načine. Ravno tako najtesnejši prijatelji oziroma sodelavci. Dodatna energija pa prihaja (tudi) k meni, tako verujem, od zgoraj, od Stvarnika.

S katerimi besedami bi opisali samega sebe?

To prepuščam raje drugim …

Kako se počutite med farani evangeličanske cerkvene občine Bodonci?

Od prvega trenutka naprej res odlično. Upam, da tudi farani v moji družbi enako (smeh). Da nikogar ne jezim, temveč vas razveseljujem.

Česa vas je najbolj strah pri vašem delu? Se bojite, da boste neuspešni, nepriljubljeni, da bo cerkev obiskovalo vedno manj ljudi?

»Cerkev smo ljudje« in božja moč je tako močna, da se prihodnosti sploh ne bojim, temveč jo vidim zelo optimistično.

Kaj so vaši hobiji? Kot član Motoklub veterani Murska Sobota se zanimate za starodobna vozila, to potrjuje tudi vsakoletna prireditev – blagoslovitev starodobnih vozil v Bodoncih. Predvidevam, da vas to zelo sprošča. Kako je s tem?Simon Sever (7)

Res je, vožnja s starodobniki me zelo sprošča in pomirja. Takrat se  življenje odvija malo počasneje. In čeprav se ne zdi tako, je vožnja s starodobniki kar »adrenalinska« – nikoli ne veš, če boš prišel do cilja.

Zbirate podatke iz zgodovine evangeličanske cerkvene občine Bodonci. Ste naleteli na kakšne zanimive podatke, ki do sedaj niso bili znani?

Teh podatkov je kar nekaj. Predvsem iz Prve kronike Evangeličanske cerkvene občine Bodonci, ki jo je iz latinskega jezika prevedla dr. Klaudija Sedar leta 2011. Po nekaj letih zbiranja se je nabralo v arhivu tudi kar nekaj zelo zanimivega fotografskega materiala od začetka 20. stoletja naprej, pa  različni predmeti …

Urejate to podatke zgolj za lastno zbirko ali nameravate izdati tudi kakšno knjigo o tem?

V letu 2015 je predvideno snemanje dokumentarnega filma o zgodovini bodonske cerkvene občine, kjer bodo predstavljeni vsi pomembnejši mejniki v njeni zgodovini in ravno tako potem tudi ta »še neznan« material. Vse, ki imajo kak fotografski ali kakšen drug material povezan z življenjem naše cerkvene skupnosti lepo prosim, da me kontaktirajo. Prav gotovo se na naših podstrešjih skriva še mnogo tega.

Ste tudi član Motokluba veterani Murska Sobota in predsednik Evangeličanske humanitarne organizacije (EHO) Podpornica. Kako uskladite vse obveznosti?

Ni tako hudo, kot se sliši. Moj konjiček, starodobništvo, je zaradi delovnih in družinskih obveznosti sedaj že kaki dve leti bolj v »statusu mirovanja«, tako da vse obveznosti, vsaj tako menim, brez težav obvladujem.

Kako bi opisali vaše sodelovanje z lokalnimi društvi?

Menim, da je sodelovanje zelo vzorno, res na odlični ravni in to z vsemi lokalnimi društvi. Edino sodelovanje je ključ do skupnega uspeha in trajnega zadovoljstva. Tako v družini, kot potem tudi širše. Te prastare a vredne misli bi se morda morali na večih mestih v naši domovini bolj zavedati.

Simon Sever (9)Kaj pa mladi? Kakšen je njihov odnos do cerkve?

To vprašanje je zelo kompleksno in zato bom rekel le toliko, da sem vesel, da mladi živite krščansko življenje in da se trudite vsak po svojih močeh tudi bogatiti življenje svoje cerkvene občine in s tem Cerkve. Upam in želim si, da bi nam morda v naši cerkveni občini v prihodnje uspelo ob otroški, ki že obstaja, formirati tudi mladinsko skupino, tudi morda glasbeno skupino oziroma »cerkveni band«, se kdaj srečati pri sodobnem mladinskem bogoslužju … Cerkev je vedno za vse odprta. Mladi – veseli smo vas, radi vas imamo, spoštujemo vas in razumemo – vsi ste vedno dobrodošli pri skupnem zavzemanju se za »dobro stvar«.

Kakšno sporočilo bi jim dali kot napotek za življenje?

Jezusovo naročilo – »vse kar želite, da bi ljudje storili vam, storite tudi vi njim« in apostolovo misel – »vse mi je dovoljeno, vendar ni vse koristno.«

Ko se ozrete nazaj, opazite kakšno razliko v verovanju ljudi nekoč in danes?

Ljudje svojega Stvarnika doživljamo na različne načine in prav gotovo se vera v času razvija in poglablja. Če se ne, potem nekaj ni v redu. Rad sem, da ljudje nismo vraževerni, hkrati pa, da se v »sferi vere« ne ukvarjamo z nebistvenimi vprašanji, ki so za življenje največkrat nepomembna.

Kaj napovedujete za duhovno področje v prihodnosti? Kako gledate na vaše poslanstvo?

Menim, da bo duhovnost vedno bolj profilirana ter tesno povezana z življenjem.

Vsak dan ste v stiku z ljudmi. Kako je med njimi čutiti krizo? So stiske večje kot pred leti?

Stiske so stare toliko kot je staro človeštvo, le da so enkrat bolj in drugič manj izrazite. Različne so seveda tudi oblike stisk. Stiske odpravljamo le-tako, da jih ne odrivamo in ne potlačimo, temveč tako, da se z njimi spoprijemamo. Tako, da o njih govorimo in jih s skupnimi močmi blažimo in odpravljamo. Stiske nastajajo zaradi odsotnosti dobrega, kar pa nikakor ni božje delo, temveč delo človeške kratkovidnosti, preračunljivosti in nepremišljenosti.

Kako so se družine v zadnjih letih spremenile?

Družine imajo žal premalo časa zase. Tudi zaradi tega razloga je vedno več neprimerno delujočih družin. Prijazno svetujem, če je le možno, da si vzamemo več časa zase, da se pogovarjamo, igramo družabne igre, kjer je možno morda obujamo lepe stare običaje in da si morda kdajpakdaj privoščimo tudi »medijski mrk«. Tudi tako morda, da izklopimo vtičnico od računalnika oziroma da nanj malo pozabimo, odložimo pametni telefon, tablico … Vsak seveda ve najlepše sam, kaj mu najbolj ugaja oziroma »boža dušo«. Izberimo kvaliteto življenja in ne »navidezni standard«.

Vsak človek rabi nekaj za sprostitev po napornem dnevu. Kaj vam pomaga, da se sprostite?

Odvisno od letnega časa in razpoloženja. Morda sprehod v naravi z družino, poleti kopanje, pa branje, čebelarjenje, druženje in pogovori s prijatelji.

Pred nami so božični prazniki. To je za večino ljudi najlepši čas v letu. Veliko bo daril, slutim pa, da vam božič sporoča nekaj drugega. Nam zaupate vaš smisel teh praznikov?

Predlagam, da tudi pri praznovanju praznikov izberemo kvaliteto življenja in ne »navidezni standard«, ki nam ga vsiljujejo. »Svet reklam« nikakor ni »svet prave kvalitete«. Razložimo to predvsem mladim. V praznike se je žal vtihotapilo vse preveč komerciale, da ne bom povedal kiča. Izberimo kvaliteto, predvsem pa v praznikih iščimo bistvo. In bistvo Božiča je v družini, v sprejemanju sočloveka, v izkazovanju čustev … Prepričan sem, da tako razumem praznike ne samo jaz … Glede obdarovanja in daril pa – ljudje se najbolj obdarimo, če se imamo med sabo iskreno radi in se eden drugega ne glede na vse veselimo.

Marsikdo, ki ne hodi v cerkev in se ne počuti vernega, si bo najbrž težko predstavljal, kaj lahko da človeku novorojeni Jezus. Lahko zato za konec dodate še kakšno misel, kaj pa vam osebno pooseblja nebogljeno dete?Simon Sever (6)

Betlehemska, Jezusova, družina je naletela, po zapisih piscev evangelija, na nesprejetost, na več zaprtih vrat. Zgodovina se na nek način ponavlja, ko tudi danes ljudje večkrat zaprejo svoje srce sočloveku. Pa najsi v dobrem ali v slabem. Želim si, da bi dobro med nami raslo in da bi se vse nečloveško umikalo pravi človečnosti. To je navsezadnje učil in zagovarjal tudi Jezus. Prepričan sem in verjamem, da takemu Jezusu lahko prisluhne vsak. Tudi tak, ki se uradno ne priznava k Jezusu, h krščanstvu.

Česa si želite v letu, ki je pred nami – letu 2015?

Vsakomur samo vse zdravo in samo vse dobro in da bi tudi v prihodnje ostali med sabo dobri prijatelji. Ter seveda, to je stara in vsem znana želja duhovnikov, da bi se »čim pogosteje videli«. Saj vemo – kje (smeh).