| Avtor:

Ludvik Jošar – upokojeni duhovnik izredno naprednih misli in odprtega duha

»Tisto kar ne moreš spremeniti, pusti pri miru,« meni upokojeni evangeličanski duhovnik, teolog in pisec Ludvik Jošar. Sadovi njegovega, več kot petdesetletnega požrtvovalnega duhovnega dela, ostajajo v bodonski verski občini, širši cerkveni skupnosti, na literarnem in kulturnem polju.    

Pol stoletja je minilo, odkar je bil sedaj upokojeni evangeličanski duhovnik Ludvik Jošar ordiniran za evangeličanskega duhovnika. Njegovo otroštvo je bilo drugačno kot so današnja otroštva. »V mladosti smo bili srečni in zadovoljni tudi v tistem skromnem življenju,« pove Jošar, ki je bil »farar« v bodonski cerkveni občini od 1. januarja 1960 do 23. aprila 2006. Iz otroštva se spomni strogega učitelja iz osnovne šole, ki jih je, če niso bili mirni, našeškal, včasih tudi redno pretepel. Čeprav mu je ta učitelj omogočil, da je šolanje nadaljeval na gimnaziji, ima nanj slab spomin. Med temi spomini napelje na njegovo plešo in doda, da mu je ta učitelj izpulil veliko las. »Zdaj, če je moja pleša odvisna tudi od tega, ne vem,« nasmejano pojasni Jošar. Študiral je na katoliški Teološki fakulteti v Ljubljani, kasneje na evangeličanskih teoloških fakultetah v Erlangenu, Heidelbergu, Hamburgu in na Dunaju, kjer je leta 1958 diplomiral. Najprej je bil kaplan v Lendavi, oskrboval pa je tudi cerkveni občini v Mariboru in Ljubljani.

Prihod v Bodonce je zaznamoval neprijeten dogodek

Pogled iz njegove pisarne, kjer je prisotna bogata teološka knjižnica, prikazuje danes precej drugačno sliko vasi, kot je bila na začetku njegove poklicne poti. Oko seže v dolino vasi in daljno okolico, kjer je vse spomladansko obarvano. Ko je prišel v Bodonce, je prišel med razvaline, kjer ni bilo vodovoda in je bilo stanovanje potrebno popolne obnove. Začetek poti v Bodoncih je zaznamoval neprijeten dogodek, katerega se ne rad spominja. Iz njegovih pridig so takrat iztrgali nekatere odlomke oziroma stavke, ki so bili tako hudi, da bi z njimi lahko zrušil takratni družbeni red. Zaradi tega so ga  na sodišču v Ljubljani obsodili na tri leta in pol strogega zapora. Zaprt je bil v Kazensko poboljševalnem zavodu v Mariboru od 4. januarja 1961 do amnestije 28. marca 1962. V zaporu si lahko enkrat na mesec dobil pismo in obisk. Na začetku je bil v zaporu žalosten, pozneje pa je skupaj s filozofom Pučnikom, ki se je že takrat zavzemal za samostojno Slovenijo, delal psihološke teste, da mu je čas hitreje minil.

Hkrati pa je premagal vprašanje: Zakaj sem jaz tukaj? Z nekoliko hitrejšim tempom pove, da je upal, da čas v zaporu hitro mine in na srečo mu je res hitro minil. Meni, da so bili verniki kljub temu dogodku zelo »fer«. Njegova družina – žena in enoletna hčerka – je smela ostati v stanovanju. Tako je potem žena upravljala cerkveno občino, organizirala božje službe, pogrebe in vse, kar je bilo potrebno. »To je storila zato, ker je izgubila službo kot učiteljica, ker se je poročila z mano,« pojasni Jošar. Versko življenje med verniki ni zelo trpelo, saj so ga prišli nadomeščat razni duhovniki.

Velik poudarek je dal na delo z mladino. Že samo delo z veroukarji in mladinsko skupino je izpolnjevalo njegovo duhovniško službo. Ludvik Jošar je opazen in prepoznaven mislec in teolog, ki s svojo pronicljivo in kritično mislijo že vrsto let bogati celotno slovenski protestantski in širši teološki prostor. Je ploden pisec, ki je bil 31 let, in sicer od novembra 1971 do decembra 2002, urednik Evangeličanskega lista, mesečnika evangeličanske cerkve. Ker je v njegovem življenju polno pomembnih letnic, se nekaterih ni mogel takoj spomniti. Tako je za leto njegovega zadnjega urednikovanja, skočil hitro na stol, vzel zbirko Evangeličanskih listov z najvišje police regala in kar stoje na stolu pobrskal po njej ter poiskal iščočo letnico 2002.

Glede na njegovo starost ostaja še vedno bister, spreten in z občutkom za ravnotežje. Njegove misli ostajajo še v Evangeličanskem koledarju, letnem glasilu evangeličanske cerkve in učbeniku »Verstva in etika« za osnovne šole. Je avtor učbenika »Dobro drevo rodi dober sad«, ki po njegovih besedah vodi k razmišljanju in mogoče k drugačnemu, lepšemu načinu življenja. Njegove daljše in krajše razprave ter razglabljanja je mogoče najti v ekumenskih in drugih zbornikih ter publikacijah, v domovini in tujini. V tujini je poznan kot sodelavec pri Svetovni luteranski zvezi s sedežem v Ženevi v Švici in sodelavec pri nastajanju Leuenberške konkordije.

Priznanj in naslovov ne ceni visoko

Leta 1998 je prejel Zahvalno listino Občine Puconci, ker se je zavzemal za ekumensko delovanje cerkve, s čimer je pripomogel k strpnosti in sožitju med ljudmi, ne glede na njihovo veroizpoved, za urejanje in vodenje Evangeličanskega lista in za enkraten pristop pri izobraževanju mladih. Leta 2006 je bil častni občan Občine Puconci, meseca aprila pa je bil tudi izbran za Pomurca meseca. Priznanj se je razveselil, ker so bila podeljena zaradi njegovega delovanja kot duhovnika, z nasmehom na ustih pa doda: »Priznanj, naslovov ne cenim veliko.«

Po upokojitvi živi s soprogo Klaro v Bodoncih mirno življenje. Še vedno si rad najde čas za delo v svoji pisarni z bogato teološko knjižnico ali okrog svojega vzorno urejenega doma s hišno številko 4 a na bodonskem bregu. Prehod iz službenega vsakdana v upokojenski vsakdan ni mala sprememba, meni osemdesetletni Jošar. »Zdaj je človek omejen na svoj dom. Pred tremi, štirimi leti sem tu in tam sodeloval s članki v Evangeličanskem listu. Zdaj sem pa kot rečejo Hausmeister,« z veliko vnemo pojasni Jošar. Največjo razliko vidi v tem, da človek ni vezan na uro in na določene naloge, ki jih vsaka služba prinaša.

Iskren, prijazen, naprednih misli, odprtega duha

Bodonci in vaščani so del njegovega življenja, saj je z njimi živel. Med njimi se še zdaj počuti prijetno. »Vsako družino in njihove družinske člane poznam po imenu in približno po starosti,« pove Jošar. Vaščani menijo, da je bil tak duhovnik, ki ga ni daleč naokrog. Ljudje ga imajo radi, ponosni so nanj, na njegovo delo in odnos do ljudi, katere vse enako spoštuje. Gre za človeka izredno naprednih misli in odprtega duha, ki je prijazen in povezovalen. Zase pravi, da je v njem malce kolerika. Vesel je, da je cerkvena občina Bodonci izbrala za njegovega naslednika duhovnika Simona Severja. Njun odnos ocenjujeta kot zelo dober, prijateljski pa tudi veliko skupnega imata. Evangeličanska duhovnica Jana Kerčmar mlajša pravi: »Jošar je iskren, umirjen, zelo pameten gospod, ki ima vedno svoje mnenje, njegove kritike pa sprejemam pozitivno.« »Velja za enega najbolj intelektualnih duhovnikov na našem območju,« meni Ludvik Novak, župan občine Puconci.

Dokaz, da je veliko potoval po svetu, so okrasni krožniki, na katerih so znamenitosti kraja, katerega je obiskal. Z njimi je obdana celotna stena njegove pisarne in so bili vsakokratno darilo za njegovo ženo s potovanja. Prijeten vtis mu je ostal s potovanja v Rim, a ne zaradi kompleksa okrog Vatikana, ampak zaradi vrveža, ki je v teh velemestih. To je pravo nasprotje, kar so tukaj doživljali. Zdaj potuje bolj malo, najraje je doma. Z ženo sta vedno potovala skupaj. Najraje sta se odpravila v hribe, njuna stalna izletniška točka je bila Kranjska Gora.

Današnji generaciji sporoča, da smisel življenja ni zabava, ampak, da si čim bolj človeški. Če povemo z zlatim bibličnim pravilom: »Ljubi svojega bližnjega, kot samega sebe.«

Foto: B. Žunec; B. Samec, Delo