| Avtor:

Marijana Sukič – porabska Slovenka, ki živi za svojo skupnost

Marijana Sukič je rojena v slovenski vasi Sakalovci v Porabju, že vrsto let pa živi in dela v Monoštru. Vsa leta, odkar se bolje zaveda pomena jezika in njegovega ohranjanja, si prizadeva, da bi sooblikovala narodnostno in kulturno podobo Porabja.

Sončno petkovo jutro je minilo v znamenju pogovora z gospo Marijano, eno izmed vplivnejših porabskih Slovenk na področju ohranjanja slovenske kulturne in jezikovne dediščine v Porabju. Ob vstopu v pisarno, ki si jo deli s še dvema sodelavcema, me je z nasmeškom na obrazu in s stiskom rok pozdravila.

Kmalu sva že sedeli za veliko okroglo mizo v knjižnici polni knjig, med katerimi se počuti tako domače. Na prvi pogled deluje knjižnica kot bogato založena s knjigami iz različnih strok in področij, ob boljšem opazovanju pa se vidi, da gre za knjižnico v porabskem okolju, saj prevladujejo predvsem madžarsko-slovenski slovarji in učbeniki v madžarščini.

Ob pogovoru z gospo rdečih las, katerih barva je odraz njenega energičnega, živahnega in sproščenega karakterja, je čas minil, kot bi trenil. Z veliko vnemo je pripovedovala o svojih ljudeh ter o delu, ki jo tako veseli. »Slovenščina je moj jezik, vendar pa sem kmalu spoznala, da je tudi sredstvo, s katerim lahko zaslužim.«

O Porabcih govori z veliko mero spoštovanja, čeprav se zaveda tudi slabih strani. Povedala je: »Z gotovostjo lahko rečem, da so Porabci skromni. V sebi nosijo nek prastrah, zaradi česar se še zdaj ne upajo bolj postaviti sami zase. In to daje en pečat tukajšnjim ljudem. Vendar pa so zelo dobri ljudje, velikokrat predobri, morda celo naivni.«

Morda je zato njen glavni cilj ravno ta, da pomaga svoji skupnosti ter da najde v službi tudi samo sebe in veselje do dela. Vendar pa je poudarila, da Porabje ni okolje, ki bi človeka spodbujalo. »Biti prerok v lastni skupnosti je zmeraj najtežje, saj te lastni ljudje in lastna skupnost cenita veliko manj, kot širša skupnost,« je zaključila misel o pogledu Porabcev na njeno delo.

Študentska leta

Končala je študij madžarščine in animatorstva. Doma sicer niso govorili madžarsko, ampak so se sporazumevali le v porabskem narečju. Z madžarščino se je prvič srečala takrat, ko sta se starša zaposlila v Monoštru in ko je njena starejša sestra začela obiskovati srednjo šolo. Jezik ji je postal zanimiv, zato se je odločila za ta študij. Hkrati pa v takratnem času na Madžarskem ni bilo možnosti, da bi študirali slovenščino. Edina možnost je bila študij v Sloveniji, vendar pa se zaradi prevelike navezanosti na družino in na porabsko skupnost ni odločila za to. Kot pravi sama, morda za to ni bila niti dovolj pogumna.

Zaradi velike ljubezni do slovenščine pa je kasneje doštudirala tudi slavistiko. Po končanem študiju madžarščine se je zaposlila v kulturnem domu v Monoštru in šele po nekaj letih se je vpisala na študij slovenščine. Na vprašanje, od kod tako velika ljubezen do slovenščine, pove: »Iz otroštva, kaj pa drugega. Čeprav se nam je zdelo to takrat povsem normalno in se nismo zavedali, da smo ‘drugačni’.« Kljub vsemu pa v isti sapi priznava, da je hkrati bil to kar dolg proces, da se je tako navezala na slovenščino.

Poklicno udejstvovanje

Dokončana študija madžarščine in slovenščine sta ji pomagala, ko so, v takrat še težkih političnih časih, ustanavljali prvo porabsko organizacijo. Zaradi znanja obeh jezikov so pomislili nanjo in ji ponudili službo glavne urednice porabskega časopisa Porabje. Čeprav priznava, da se sprva verjetno ni zavedala, v kaj se podaja, ji je kljub temu bilo v veliko veselje, da se bo lahko udejstvovala v tem, kar jo veseli in za kar meni, da je njeno poslanstvo, to je v ohranjanju slovenskega jezika med Porabci. »Pomoč smo resda imeli tudi iz Slovenije, vendar čez čas ostaneš sam in se moraš znajti.«

Tako že vse od leta 1991 opravlja funkcijo glavne urednice porabskega tednika, ki je napisan v porabskem narečju in knjižni slovenščini. Po njenih besedah je bil ravno to pogoj, za katerega je prosila, ko so se pogovarjali o konceptu časopisa.

Ko gre za vprašanje ohranjanja jezika, je zelo jasna. Pri delu ne dopušča površnosti, kljub vsemu pa po besedah sodelavcev shajajo zelo dobro. Pravijo, da ni tip šefa in nerada ukazuje, rajši prosi. Do njih je stroga le v tolikšni meri, v kolikšni je stroga sama do sebe in od njih ne zahteva več, kolikor zahteva sama od sebe.

»Vsak človek je nekje doma in mislim, da me je ravno ta navezanost na okolje determinirala, da sem ostala v Porabju.« Kot je povedala, bi se lahko s končanim študijem madžarščine zaposlile kje drugje na Madžarskem in mogoče bi tudi lažje živela. Vendar pa jo je vedno znova vleklo domov. Ravno to je ključni razlog, da že toliko let vztraja pri kulturni ustvarjalnosti in skrbi za slovenski jezik med Porabci. »Ko enkrat začneš delovati v tem prostoru, se ti zdi, da si odgovoren za svojo skupnost in narediš tisto, kar je v tvojih močeh, da pomagaš svojim ljudem.«

Priznanja, nagrade, odlikovanje

Za svoje delo je prejela več priznanj in nagrad, največ pa ji pomeni odlikovanje z Redom za zasluge, ki ji ga je izročil predsednik države Danilo Türk. Med drugim je ob odlikovanju predsednik povedal: »Kdor pozna razmere, kakršne so bile v preteklih desetletjih v tem območju, ve, da je tako prizadevanje zahtevalo ne samo močen angažma, ne samo vztrajnost, zahtevalo je tudi veliko državljanskega poguma in hrabrosti, ki ju ne moremo pričakovati od vsakogar.«

To odlikovanje in ostala priznanja ji dajejo še večji zagon, saj kot pravi sama, potrebuje sedaj, ko je že v letih, dodatno motivacijo in spodbude, da dela in vztraja pri svojem delu še naprej.

Morda si za skupnost oziroma Slovence na Madžarskem toliko prizadeva tudi zato, ker ji ni uspelo ustvariti si družino. Njena velika želja je, da bi našla nekaj ljudi, ki bi nadaljevali njeno delo. Želi si vzgojiti nekaj intelektualcev v Porabju, ki bi jih narodna zavest in ohranjanje jezika tako zanimala, kot njo.

Nostalgični spomini

Na vprašanje, kako se spominja otroštva, je odgovorila v presežnikih, čeprav je bilo otroštvo v takratnih časih precej bolj siromašno. »Otroštvo je potekalo v zavetju družine, ki ti je prvič dajala občutek pripadnosti, čeprav se takrat tega kot otroci še nismo zavedali.«

Ker pa ji veliko pomenijo ravno prijatelji, se trudi z njimi ohranjati dobre odnose. Brez družine pa vsekakor ne gre. Čeprav je sama nima in ji je všeč svoboda, je povedala, da si velikokrat zaželi nekoga, ki bi jo bodril in spodbujal, predvsem sedaj, ko je že starejša.

Kljub vsemu pa jo to dejstvo ne zadržuje pri uresničevanju njenih želja. Ker rada potuje, se vsako leto odpravi na kakšno potovanje, zadnja leta predvsem v države severne Evrope, kot sta Norveška in Švedska, kjer spoznava zanimive pokrajine in večja mesta. »Človek se zaveda, da mora poskrbeti sam zase oziroma za svojo dušo.« Ona počne to predvsem z obiskovanjem koncertov, gledališč, srečanj s prijatelji.

Vseeno pa niti ob zaključku najinega pogovora ni mogla mimo tega, da ne bi ponovno omenila otroštva in časov, ki so takrat bili zanjo srečnejši. Ob tem so se ji za trenutek orosile oči in še enkrat več je poudarila, kako zelo so takrat znali ceniti določena čustva in vrednote. »Ne vem, morda govori sedaj iz mene že neka nostalgija, vendar se mi je zdel tisti čas lepši, čeprav nismo imeli toliko svobode, kot sedaj.«

S to mislijo sva zaključili pogovor in po pozdravu ter ponovnem stisku rok sva se poslovili. Občudovanja vredno je, s kolikšno vnemo gospa Marijana opravlja svoje delo in kako vztrajna je pri tem. Ni kaj. Preprostost, prepletena z vztrajnostjo in pogumom. Očitno zmagovita kombinacija.