| Avtor:

Milivoj Miki Roš – vsestranski ustvarjalec

Milivoj Miki Roš je vsestranski ustvarjalec, ki je z dušo in telesom predan kulturi. Na videz daje vtis izgubljenega popotnika, ki se v svetu ne znajde najbolje. Ko pa ga začneš bolje spoznavati, vidiš, da gre za osebo, ki gleda na svet s polno mero znanja, sproščenosti in optimizma ter uživa življenje v polni meri.

Okolica vas pozna in opisuje kot scenarista, režiserja, pisatelja in igralca, sami pa se opisujete kot ustvarjalec. Pa vendar, prevladuje katera izmed vseh teh vlog?

Ne, ker delam tako, da sem en čas okupiran z eno stvarjo, ki nato mine in se potem ponovno lotim nove stvari. Vloge prevladujejo bolj po obdobjih, zdaj trenutno sem v obdobju pisanja scenarijev. Upam, da bo to hitro minilo in da bom spet začel snemati. V bistvu bi rad napisal oziroma dokončal dva romana. Kot pa že rečeno, trenutno sem v fazi scenarijev, vedno pa nekaj prevladuje. Dve ali tri leta sem bolj dejaven na enem področju, potem spet na drugem, čeprav se vloge vedno med seboj tudi mešajo.

Kdaj ste začutili željo po ustvarjanju?

To bi težko rekel. Vem, da vsak človek čuti željo, da bi kaj ustvarjal, vendar je vse na tem, če si to tudi upa. Torej, če si upa dati to ustvarjalnost iz sebe. Želja je torej v vsakem izmed nas, mislim pa, da mora biti nek trenutek, dobro okolje, da se začneš s tem tudi ukvarjati.

Tudi vaša mama je ustvarjalka oziroma lutkarica. Je morda tudi ona na kakšen način v vas prebudila željo po ustvarjanju?

Tudi, velika želja po ustvarjalnosti se je prebudila tudi zaradi nje. Čeprav se na začetku nisem veliko ukvarjal s tem. Najprej sem bil dejaven na športnem in glasbenem področju, šele nato me je prijela želja po ustvarjanju. Lahko bi rekli, da takrat, ko sem prišel iz vojske. Mogoče zato, ker je jugoslovanska vojska zatirala individualnost. Tam smo vsi bili enaki, pa še tisti, ki so bili bolj izobraženi, so bili podcenjevani. Menim, da je vojska glede tega neumna. Ne dovoli posamezniku, da bi bil to, kar je in kar želi biti. Mogoče je bil ravno prihod iz vojske ta mejnik, ko sem iz upora začel ustvarjati, saj je dolgo v meni bilo vse to potlačeno. Takrat pa sem želel pokazati svoj individuum, svojo osebnost in notranji jaz.

Življenje ustvarjalca je v veliki meri naporno, zahteva tudi veliko odrekanja in pomanjkanje časa. Kako torej vaše ustvarjanje sprejema vaša družina?

Zelo različno. Povedati moram, da zadnje čase hodim veliko manj naokrog. Največ hodim v Porabje, v Ljubljano vse manj, snemanja so pa tudi večinoma v okolici in po Goričkem. Ne bi pa rekel, da se zaradi ustvarjalnosti čemu odrekam. Je pa res, da smo od začetka tako živeli in je to postal naš način življenja.

Bi lahko rekli, da ste drugačni oziroma izstopate iz družbe, glede na to, kako dojemate svet in okolico okrog sebe?

Ne, sploh ne. Ko smo bili mladi, je bilo to drugače. Kot mladi ustvarjalci smo menili, da nas morajo ljudje takoj prepoznati in videti, da smo umetniki. Bili smo domišljavi, eni bolj, drugi manj. Sedaj tega ni več. Ljudem namreč daš skozi ustvarjanje tisto, kar je normalno. Delam tisto, kar je v življenju nekaj vsakdanjega, normalnega. Res je, da so vmes tudi odstopanja, vendar pa so po večini vse moje stvari, vso moje ustvarjanje, vzeto iz človeškega vsakdana. Tako da nisem nič drugačen.

Kot je znano, nimate izpita za avto. Imate za to morda kakšen poseben razlog ali je bil to le splet okoliščin?

To pa bi moral iti v eno seanso, kjer bi po petih letih lahko ugotovil, zakaj je to tako (smeh). Res je, da sem že začel delati izpit, vendar nimam te energije, te volje. Mogoče bom kdaj vozil, vendar ta trenutek ne razmišljam o tem.

Torej to pomeni, da uporabljate javna prevozna sredstva.

Da, pa noge in kolo. Veliko pa me vozijo tudi moji prijatelji. Ko rabim prevoz, se vedno nekdo najde in me odpelje, kamor želim. Če pa ni druge izbire, grem z vlakom.

Ste morda med »popotovanjem« z javnimi prevoznimi sredstvi kdaj dobili kakšen navdih za nadaljnje ustvarjanje?

Navdih ravno ne, sem pa dobil veliko zgodb. Na avtobusu in na vlaku se da vedno dobiti veliko zgodb. Vendar pa jih ne prepisujem. To so trenutki, drobci, lahko bi jim rekli tudi okruški, ki se ti nekje v glavi shranijo. Nevede jih pri pisanju uporabiš in tako delaš na svoj način.

Slovenska manjšina v Porabju. Že več kot dvajset let intenzivno sodelujete z njimi. Kako je prišlo do sodelovanja?

Najprej smo z murskosoboškim gledališčem hodili igrat v Porabje. Takrat se je moja mama tam že udejstvovala kot lutkarica, vendar je zaradi zdravstvenih težav s tem prenehala. Takrat so prosili mene, če bi lahko nadaljeval njeno delo na Gornjem Seniku. Tako se je začelo. Kmalu so iz tega nastala tri gledališča. Je pa res, da je to začelo nastajati v času demokratičnih sprememb, ko so tudi oni, torej porabski Slovenci, dobili svojo prvo svojo organizacijo. Imeli so že svoj časopis in bili so v velikem zagonu. To je bil čas optimizma, veselja, volje do dela, pozitivna atmosfera. In ko prideš v takšno družbo, ni težko svojih idej uresničevati.

Torej vas je ravno ta zagon pritegnil pri Porabcih.

Da. Po eni strani ta možnost do dela, po drugi strani pa tudi jezik, domača beseda, ki je zame še vedno neizrekljiva zgodba o navdihu. Tam sem našel starosvetni jezik, najlepši jezik, ki ga poznam. Našel sem ljudi, ki ta jezik govorijo in izročilo, ki je že zaradi slovenizacije jezika in drugih okoliščin, kot sta gospodarstvo in politika, zamrlo oziroma se je pozabilo. Ko padeš v to okolje, se začneš utapljati. Vendar se utapljaš tako, da lahko pri tem dihaš.

Bi lahko rekli, da se je z vašim udejstvovanjem kulturno življenje v Porabju bistveno spremenilo?

Seveda se je, čeprav ne bi rad sebe pri tem izpostavljal. Tja sem prinesel nove stvari. Načrtno se je začelo delati gledališče, tudi po gimnazijah in osnovnih šolah. Ljudje so videli, da ta domača beseda ni samo za na njivo in za govor doma, ampak jo lahko govorijo z odra enako kot slovenski knjižni jezik. Res pa je, da bi lahko to bil tudi kdo drug. Vendar sem po nekih, zame srečnih, okoliščinah to bil jaz.

Vendar pa ne sodelujete samo s Porabci, ampak veliko ustvarjate tudi v Ljubljani, predvsem pri Televiziji Slovenija. Kakšno je bilo oziroma je to sodelovanje?

To je bila zanimiva zgodba. Delal sem svoj prvi dokumentarni film, katerega scenarij sva delala skupaj s Ferijem Lainščkom. Takrat je bila na televiziji tudi Majda Širca, zdaj tako osovražena ministrica za kulturo. Bila je urednica kulturnega programa in ona me je vpeljala v Televizijo Slovenija. Slednja namreč skoraj ni pokrivala Prekmurja in ravno s tem namenom sem začel delati pri njih. Kasneje se je moje udejstvovanje pri njih razširilo, predvsem na kulturni, dokumentarni in mladinski program.

Imate morda kakšne ponudbe za nadaljnje sodelovanje z njimi?

Zdaj trenutno vzpostavljamo nove stike. Z novimi uredniki smo dobili soglasje za novo serijo. Sicer v Ljubljani največ sodelujem s produkcijsko hišo Gusta Film, pri katerih smo naredili tudi film Oča.

V filmu Oča, ki je delo slovenskega režiserja Vlada Škafarja, imate eno od dveh glavnih vlog. Film, posnet v prekmurščini, se je v okviru 67. Beneškega filmskega festivala lani potegoval v kategoriji za najboljši prvenec in za nagrado za filmsko odličnost. Kako ste se počutili, ko ste izvedeli, da ste prišli na tak festival?

To se res zgodi redko. Lepo je, prisotna je tudi evforija. Dosti je intervjujev, fotografiranj … Lepo je, ko prideš k ljudem, ki so v tem svetu veliki, pomembni. Imajo pravilen odnos do tega, kar počnejo. Pri nas manjka ravno ta kultura, ta odnos. Seveda pa smo tudi sami to navdušenje in veselje prinesli s sabo. Naš režiser Vlado sicer ne pokaže čustev tako močno, mi drugi, ki smo pa bolj impulzivni, se odzovemo drugače. Je pa res, da ti takšno priznanje prinese določene reference, širša javnost pa spozna tudi film, ki tako ni več uspešen samo v domovini.

Kaj vam pomeni pohvala enega najuglednejših filmskih kritikov Olafa Möllerja, ki je bil prisoten na festivalu? (»Dušo Očetu daje Milivoj Miki Roš, verjetno največji igralec na planetu.«)

Olafa Möllerja sem spoznal osebno. Je najbolj spoštovan filmski kritik svetovnega formata. Po premieri film v Benetkah je prišel do nas in se mi samo priklonil. Rekel ni niti besede. Zame je to velik kompliment.

Kako bi opisali film? Ima poleg ljubezni med očetom in sinom še kakšen globlji pomen?

Ta film je rasel, bila je zgodba brez dialogov. Zgodba je zelo intimna, gre za odnos med očetom in sinom, ki sta sama na nedeljsko popoldne in se družita. Po drugi strani pa je prisotna tudi realna, kruta dimenzija, realnost. Vendar pa ni prisotna samo pri nas, v naši pokrajini. Žal je tako v vsakdanjem življenju.

Kakšne občutke ste doživljali med snemanjem?

Bilo je nenavadno snemanje, s celotno ekipo smo spali v brunaricah ob Bukovniškem jezeru, kjer se je film snemal. Bili smo kot družina, med nami se je delalo lepo tkanje. Bila je majhna ekipa ljudi, ki ljubi film, posebna pri tem pa je bila predanost vseh. Izkušnja je bila zelo lepa, skoraj vsak dan se spomnim kakega detajla od takrat. Film pa me je spremenil tako osebnost kot je spremenil tudi moj pogled na snemanje.

Kot sem že dejala, je film bil posnet v prekmurščini. Vemo, da vaši starši niso iz Prekmurja. Zakaj ste se torej odločili, da boste Prekmurec?

To se ne odločiš, to je stanje duha. Ne vem, mogoče sem pa bil kdaj Prekmurec (smeh). Jaz namreč nisem veren v tem smislu, kot ljudje razumejo vero. Sam zase pravim, da sem pogan Slovan. Prekmurščina, porabski jezik pa v še večji meri, sta najbližje staroslovanščini. Mogoče me ravno to narečje oziroma prekmurščina povezuje z našimi starimi slovanskimi verovanji. Rečem lahko, da sta prekmurščina v vzhodnem delu Goričkega in porabski jezik daleč najbolj čisti narečji v Sloveniji, saj imata najmanj tujk.

Za nas Slovence pravijo, da smo hlapčevski narod, brez trdne hrbtenice. Menite, da ta izreka drži?

Če to govoriš o sebi, se tako tudi počutiš, kar zame ne drži. Res pa je, da to čutim pri drugih. Vendar pa nikakor ne drži to za Prekmurce in Primorce. Koliko pa smo politično hlapci, bi se pa dalo razmisliti. Slovanski narodi smo namreč takšni, da se podrejamo avtoritetam. Narodnostno smo torej zelo močni, politično pa tega ne morem trditi.

Predstava Moja lutka – moje zrcalo. Gre za projekt, ki je nastal lani in je plod sodelovanja Ljudske univerze Murska Sobota in Centra Sonček Murska Sobota, ki deluje pod okriljem Sončka – Zveze društev za cerebralno paralizo. Sami ste režiser predstave. Kaj je njeno bistvo, njeno sporočilo?

Namen je jasen. Prvič, pokazati sem želel, da lahko ljudje s posebnimi potrebami oziroma invalidi ustvarijo en drobec v kulturni dejavnosti s pomočjo ljudi, ki stojijo za njimi. Kot drugo pa sem želel narediti zgodbo, ki bo delno njihova, delno pa tudi zgodba, ki bo ljudi prepričala.

Pri delu z ljudmi s posebnimi potrebami je potrebno veliko volje, potrpljenja in razumevanja. Kako bi torej opisali vaše sodelovanje s »Sončki«, to je s člani društva?

Lahko povem samo vse najboljše. S člani društva smo se srečevali, se družili, en drugemu smo prišli pod kožo. Postali smo dobri prijatelji in še danes se veliko družimo, kar je zelo pomembno.

Tudi sami ste igralec. Kaj menite o slovenskih filmih kot igralec?  

O slovenskih filmih imam zelo dobro mnenje. Vendar pa se pojavljajo razlike, če se pogovarjamo samo o filmih ali samo o igralcih. Vse je odvisno od avtorjev in soavtorjev filma. Slovenci imamo dobro filmografijo predvsem zadnjih petnajst let. Vendar pa komercialni filmi z visoko gledanostjo ne odražajo kvaliteto filma. Lahko rečem, da navijam za slovenski film, saj ga imam iskreno rad.

Vaš najljubši avtor je Woody Allen. Zakaj?

Ni moj najljubši, ga pa imam rad. Woody Allen je univerzalen, je ikona. Kot avtor mi je zelo blizu, odraščali smo z njim in njegovimi filmi. Drugače pa so mi bolj pri srcu francoski avtorji.

V prihodnosti se vidim …

… tu kjer sem (smeh). Vidim se v teh silnih željah končati projekte, za katere verjamem, da bodo znali biti dobri. Tu se torej vidim in si za to tudi močno prizadevam. Konec koncev je to moja eksistenca, z družino živimo od tega.

Foto: iz prekmurskega filma Oča (režiser: Vlado Škafar)