| Avtor:

Otok, kjer ima vsako drevo svojega človeka

»Goli otok, kraj, kjer ni smrti, otok, kjer ni lakote in otok, na katerem ni žeje,« so bile ene izmed prvih besed političnega zapornika, ki je bil ujet na Golem otoku. Združenje borcev in simpatizerjev KO Bodonci se je v soboto, 12. aprila 2014, v zgodnjih jutranjih urah odpravilo na pot do Golega otoka, kjer smo si ogledali najbolj znan kruti zapor v zgodovini stare Jugoslavije, ki je na začetku služil kot ujetništvo za politične zapornike, kasneje pa kot zapor za težke kriminalce. 

goli-otok-1

Jutro na otoku Krku

goli-otok-5

Goli otok

Do zadnjega sedeža napolnjen avtobus se je najprej odpeljal na otok Krk od koder je popotnike na morje odpeljala posadka ladje Tajana Krk. Po uvodni pogostitvi in  prijaznem sprejemu, smo se počasi odpeljali proti ciljni točki izleta – Golemu otoku. Na ladji je bil tudi g. prof. Vladimir Bobinac, ki je bil eden izmed prvih ujetnikov Golega otoka. Letos praznuje že častitljivih 90 let, a je kljub visoki starosti še vedno vitalen. Na otoku je preživel tri leta krutega trpljenja. Tja je bil pregnan, ker v svojih študijskih letih ni želel bojkotirati predavanja nekega profesorja. Kot je povedal, ko so jih ujeli in obsodili, sploh niso vedeli, kam gredo. Bili so zvezani z verigami in ves čas so jih pretepali. Nikoli nihče ni govoril o Golem otoku. Na Golem otoku ni bilo življenja. To je potrdil tudi z zgodbo o nekoč pokvarjeni ladji, ki so jo morski tokovi slučajno prinesli v bližino Golega otoka. »Vsi smo se morali uleči na tla in biti čisto tiho,« je pripovedoval prof. Bobinac. Nihče namreč naj ne bi vedel, da na otoku obstaja življenje.

Življenje na Golem otoku

Goli otok leži v Jadranskem morju blizu hrvaške obale. Razprostira se na površini 4,53 km² in je na samem začetku bil brez rastlinja in dreves (zato so ga tudi poimenovali Goli oziroma Goli otok) ter nenaseljen. Leta 1948 so na otok poslali prve jetnike, ki jih je bilo skupaj 1200. Kasneje jih je prišlo še več.

goli-otok-12

Baraka

Na samem začetku so bile na otoku le lesene barake za ujetnike. Prvo kamnito zgradbo, ki so jo postavili, so poimenovali »trdnjava«, kasneje pa so začeli zidati veliko kamnito zgradbo, ki je služila kot uprava ujetništva. Ujetniki so jo klicali »Hotel«, v katerega niso imeli vstopa, razen če jih oficirji niso poklicali na zaslišanje. Kasneje, ko so na otok prišli kriminalci, obsojeni za najtežje zločine, pa so začeli graditi delavnice za proizvodnjo različnih delov.

Ujetniki niso bili razvrščeni po narodnosti, ampak po republikah, v katerih so jih ujeli. Če so recimo nekoga ujeli v Sloveniji (tudi če je bil srbske ali hrvaške narodnosti), so ga imeli za Slovenca ipd. Oficirji so bili vseh narodnosti. Imen na Golem otoku ni bilo. Vsak posameznik, ki je prišel na otok, je izgubil svoje ime in dobil novo – »banda«. Z otoka se nikoli ni šlo domov, ampak le na delo za tri mesece.

»Goli otok je dobrega človeka spremenil v slabega«

goli-otok-9

»Pot groze«

Ne glede na to, ali so se jetniki med seboj poznali ali ne, se niso pogovarjali, saj je med njimi veljal strah, da bi se med seboj izdali. Tudi če je kdo poznal katerega izmed oficirjev, to ni spremenilo samega odnosa med njima. Oficirji in pazniki niso bili tisti, ki bi izvajali fizično nasilje nad ujetniki, ampak so ga le-ti izvajali med seboj. Prof. Bobinac je opisal, kako je bilo na tako imenovani »Poti groze«, po kateri so se ujetniki vračali z dela proti barakam. Izčrpanost, utrujenost in dehidriranost ter mnoge bolezni so bile botrovale k temu, da je marsikateri moški na poti obnemogel in padel. Da ga sojetniki ne bi nosili (tudi sami so bili izčrpani), so ga pretepali, da bi sam nadaljeval pot. Na tej poti se je tako končalo nemalo katero življenje.

Težja od lakote je bila na otoku žeja. Ujetniki so bili deležni le dva decilitra vode na dan, čeprav so po ves dan delali na vročem, žgočem soncu. Ravno oni pa so bili zadolženi za pogozdovanje. V kamen so izdolbli luknje in vanje nasuli zemljo, ki so jo iskali po otoku. V to zemljo so nato posadili sadike, ki so jih pred močnim soncem in vročino varovali z lastnimi telesi. Zato tudi pravijo, da »vsako drevo ima svojega človeka«.

goli-otok-15

Prof. Bobinac: »Jaz vam pripovedujem in jaz podoživljam te dni!«

goli-otok-11

Drža kakršno so morali imeti ujetniki, ko so s svojo senco varovali na novo nasajeno drevje pred močnim soncem.

Hrana je bila slaba. Prof. Bobinac je opisal, da so za zajtrk dobili kruh in vodo, v kateri je plavalo malo graha. Tudi higienske razmere so bile nevzdržne. Umivali se niso, ves dan so bili v istih oblekah, tudi ponoči. Ko so prišli na otok, so se morali sleči do spodnjega perila in čevljev. Dobili so stara rabljena vojaška oblačila, včasih tudi takšna, ki jih je nosil kateri od umrlih ujetnikov. Ogrevanja na otoku ni bilo. Po otoku je razhajalo tudi veliko različnih bolezni, prof. Bobinac je izpostavil tifus, ki je pomoril mnoge može. Opisal je, kako so sojetniki umrle za tifusom nosili iz otoške bolnice, vsi ostali pa so v tem času morali v barake, se obrniti stran od oken, se postaviti v zahtevano držo (roke na hrbet in glavo navzdol, op.p.), na oknih barak pa so bile obešene odeje. A na Golem otoku ni bilo smrti in prav tako »tu ni bilo prve pomoči,« še opisuje. Vsem svojcem umrlih so sporočili, da so njihovi člani umrli v drugih bolnišnicah.

Vsa imena in priimke umrlih mož še vedno hranijo v zagrebškem arhivu.

Ženska različica Golega otoka

goli-otok-17

Zapor na otoku Sv. Grgur

Po obhodu Golega otoka pa se je naša druščina odpravila naprej do otoka Sv. Grgura, kjer je deloval ženski zapor. Žal je rahlo ponagajalo vreme, vendar se prof. Bobinac ni dal zmotiti in je povedal nekaj zanimivosti tudi s tega dela zgodovine. Povedal je, da so tudi ženske morale delati in jim prav tako ni bilo prizanešeno, čeprav ukrepi niso bili tako zelo strogi kot v moškem zaporu. Ženskih ujetnic je bilo manj kot moških.

Otok galebov in vrnitev proti domu

Po obisku ženskega zapora se je naša pot nadaljevala nazaj proti Krku, mimo otoka galebov, kjer je bilo moč videti jato galebov, ki poseda na otočku in čaka ribiške barke. Galebi so z užitkom pojedli tistih nekaj kosov suhega kruha, ki so jih dobili od člana posadke ladje. Ko je ladja priplula do pristanišča na Krku, je bilo še nekaj preostalega časa za ogled Krka in kavico, nakar smo se z avtobusom odpravili nazaj proti Sloveniji, proti domu, kamor smo se vrnili v poznih večernih urah.

Prispevek in foto: Martina Sever