Posvetimo pozornost drug drugemu, saj bomo tako veliko več naredili skupaj

Kaplan Mitja Andrejek pravi, da je njegov življenjski moto: »Živeti življenje med ljudmi, imeti z njimi nenehne odnose ter vse gledati skozi božje oči.«

 

Zibelka Vašega otroštva sega v … ?

Leto 1983, 11. november. Rojen sem v Murski Soboti seveda, odraščal, če smem tako povedati, sem v Sebeborcih.

Kako bi opisali Vaše otroštvo?

Ker imava s srednjim bratom Borutom devet let razlike, moram povedati, da sem bil kar samostojen. Čeprav se vsega na spomnim, le po slikah, katere smo takrat še tudi dajali v albume, je bil zelo pomemben čas, ki smo ga preživeli na počitnicah. Sploh med poletnimi sem bil res veliko na počitnicah. Takrat smo imeli še tudi kmetijo. Ko mi je dedek že dovolil voziti traktor »pufkaša«, je bilo veselje.

Imate kaj bratov in sester?

Imam dva mlajša brata, Boruta in Tadeja.

Kakšni ste bili kot otrok?

Rad sem delal, predvsem na kmetiji. Bil sem bolj tihe narave in nisem bil preveč zgovoren.

Kakšni so Vaši spomini na otroštvo?

Res lepi. Velikokrat se pogovarjamo o teh časi, kako je bilo. Popolnoma tuj svet, kot pa je danes.

Kako so Vas starši vzgajali?

Zelo pomembno je ustvarjanje. Predvsem očeta sem spremljal, kako je veliko stvari naredil sam – in so tudi delovale. Nisem bil preveč priden v šoli glede uspeha, a me zaradi tega niso grajali. Oče in mama sta se trudila in se še, kazati pravo pot.

Kakšno je bilo Vaše nadaljnje šolanje?

Najprej sem obiskoval osnovno šolo v Puconcih, potem sem šolanje nadaljeval na Srednji kmetijski šoli v Rakičanu. Seveda povsem razumljivo študij agronomije. Ker so bile takrat spremembe glede zaključnih izpitov na srednjih poklicnih šolah, sem poleg štirih zaključnih izpitov delal še peti predmet iz biologije na gimnaziji. Po manj intenzivnih dveh letih v Mariboru na Fakulteti za kmetijstvo, sem že ugotovil, da me Bog želi videti nekje drugje.

Kakšno je bilo Vaše prvo srečanje s cerkvijo in duhovnikom? Kot otrok, kaj ste občutili ob taki osebi?

Iskreno … kot mladostnik. Lepa služba. Poznaš ljudi. Lep avto. Delaš v nedeljo. Do cerkve in poklica pa so me najbolj pritegnile vsakoletne božične igrice, v katerih sem nastopal. V Puconcih so bile prava tradicija. Mislim, da sem v njih nastopal od konfirmacije naprej.

Opišite nam Vašo pot do kaplana?

Preden sem šel v Budimpešto je preteklo kar nekaj časa. Opravil sem tudi kratek tečaj madžarščine na ljudski univerzi v Murski Soboti. Veliko sem se naučil tudi od gospe Palšmid na Hodošu. Eno leto sem bil preko javnih del zaposlen tudi v Kriznem centru za mlade. Potem študij, ki poteka šest let. Bil sem tudi eno leto štipendist v Leipzigu. Sicer pa sem   se prvo polletje v Budimpešti res posvetil učenju jezika, saj sem imel vsa predavanja v madžarščini. Po opravljeni diplomi k zaključku študija spada še praksa oziroma kakor imenujemo to na fakulteti šesto leto. Za opravljanje tega sem potreboval najprej dovoljenje naše cerkve in potem Fakultete v Sloveniji, saj bom tukaj opravljal poklic duhovnika. Tako sem bil eno leto najprej kaplan v Murski Soboti, saj sva z mentorjem duhovnikom Leonom Novakom imela še nekaj občasnih obveznosti do fakultete. Od oktobra letošnjega leta pa tukaj v Bodoncih, seveda z namenom, da čim širše spoznam delovanje naše cerkve in seveda posebnosti duhovniškega poklica, iz čim  več zornih kotov.

Kateri so ključni mejniki v Vašem življenju?

Vsekakor študij v Budimpešti – v tako velikem mestu. In seveda ustvarjanje družine, da si odgovoren še za ženo in otroka.

Zakaj ste se odločili za poklic duhovnika?

Ta poklic je meni bolj izbral Bog kakor pa, da bi se sam odločil. Ko sem slišal za razpis, sem se brez premisleka odločil. Notranji klic …

Kako se počutite med farani?

Jaz zelo dobro. Kljub temu, da v otroštvu nisem bil preveč zgovoren, se sedaj zelo rad pogovarjam. Rad sem v dobri družbi.

Tudi Vaša žena je evangeličanska duhovnica. Kje sta se spoznala?

Tako je. Spoznala sva se na študiju v Budimpešti. Judit je bila eno leto pred mano.

Vaju je združila poklicna pot?

Res je. Že v času študija sva drug drugega podpirala. Kakor pravi tudi Sveto Pismo: »Če namreč eden pade, ga njegov tovariš dvigne.«

Kako izgleda Vajin delovni teden?

Zelo pestro. Ker sem jaz poleg Bodoncev še v Lendavi, tako veliko potujem. Tisto, kar je stalnica, je verouk. Vse ostalo pa v naprej ne moremo predvideti. V tem poklicu mislim, da moraš biti prilagodljiv. Zato pa je tudi zelo razgiban poklic. Priprave za nedeljsko bogoslužje potekajo že od ponedeljka, ko si preberem tekst za pridigo. In potem te to nekako spremlja skozi ves teden. Če imaš kakšen obisk ali pogreb, ali kar koli drugega. Ko pa imamo čas, takrat pa smo res skupaj doma in se igramo.

Kje službuje Vaša žena?

Moja žena Judit še uradno spada k madžarski evangeličanski Cerkvi. Ima bogoslužja dvakrat mesečno v Lentiju. Drugače pa pomaga v cerkvi v Murski Soboti. Tudi ona je na dovoljenje obeh strani opravljala prakso v Sloveniji.

Kdaj bo potekalo izpitno bogoslužje? Že mogoče veste (datum in kraj)?

Duhovniški izpit, kakor to imenujemo, poteka po opravljenih dveh letih kaplanskega staža. Sestavljen je iz pisnega in ustnega dela. Za pisne naloge lahko zaprosiš že pol leta pred koncem. Ustni del je pa potem na koncu. Mislim, da bo tam enkrat julija. To se dogovori izpitna komisija.

Iz kje črpate moč, svojo energijo za poslanstvo, ki ga opravljate?

V nenehnem odnosu z Bogom. Doma veliko molimo in se na ta način pogovarjamo z njim.

Kaj so Vaši hobiji?

Rad berem in tudi kupujem knjige. Če se le da, se rad vozim s kolesom. Ja, pa zelo rad sem v vodi. Tako da mi plavanje ali pa samo igranje s hčerko Olivijo  pomenita veliko sprostitev.

S katerimi besedami bi opisali samega sebe?

Moram povedati, da v tem nisem preveč dober. To bom pa moral vprašati mojo ženo.

Ste tudi idejni vodja kluba Gorčično zrno. Kaj je namen tega kluba?

Ja, res je. Klub sva začela voditi skupaj z mojo ženo. Žal sedaj malo miruje, ker seveda nisem več v Murski Soboti. Na drugi strani pa tudi pri nas veliko staršev, ker je pač porodniška samo eno leto, da svoje otroke v vrtec ali drugo varstvo. Drugače pa še vedno deluje. Glavni namen je druženje, izmenjava izkušenj mladih staršev.

Koliko časa je že od ustanovitve kluba?

Sedaj bo počasi že dve leti.

Kaj vse počnete tam? Kakšna srečanja so to? Kako potekajo – malo opišite.

Gre za srečanje, če se le da celih družin, tako očkov kakor mamic s svojimi malčki. Imamo za tudi pripravljene preproge, da ni mrzlo. Imamo tudi zelo veliko igrač. Zdaj je starostna skupina otrok  do vrtca. Torej tam nekje do 5 let. Če pa seveda tudi več, da je kdo doma – tudi prav. Gre za druženje na prijetnem kraju, ob klepetu. Otroci se igrajo. Tukaj ne gre za druženje, kjer bi sedeli in poslušali predavanja. Tudi mi popijemo kavo, vendar otrok ne sedi v vozičku, ampak se prosto igra. Izmenjava izkušenj je v tem času, ko si na začetku in ne veš, ali je otrok v redu ali ni, zelo dobrodošla. Sam moram priznati, da sem imel kar nekaj dobrih nasvetov. Vsak ima svoj način, lahko ga podeliš z drugim in ta se sam odloči, če ga sprejme ali ne. Občasno smo imeli tudi goste. Žensko duhovnico, potem patronažno sestro v pokoju. Ampak ni bilo v smislu predavanja, ampak sproščenega pogovora ob igri z otroki.

Koliko članov šteje klub?

Nimamo stalnega števila članov. Pridejo, so nekaj časa in grejo.

Kako pogosto in kje potekajo srečanja?

Srečanja so vsak četrtek od 9. do 11. ure v prostorih soboške evangeličanske cerkve. Sedaj lahko povem, da smo nabavili še nekaj dodatnih igračk in pripomočkov, tako da vsi mladi starši vabljeni.

Kako bi opisali povprečnega slovenskega duhovnika?

Na to vprašanje ne morem odgovoriti samo v nekaj stavkih, ker nas je evangeličanskih duhovnikov malo in vsak dela na specifičnem področju ali prostoru. Vendar bom pa rekel, kar tudi opažam. Biti med ljudmi. Imeti z njimi žive odnose. Biti z njimi, ko se veselijo in ko se žalostijo.

Kakšen je Vaš življenjski moto?

Živeti življenje med ljudmi, imeti z njimi nenehne odnose ter vse gledati skozi božje oči. Vedno me spremljajo besede: »Kaj bi na to rekel Jezus?« Velikokrat je težko predvideti naprej, kaj in kako bo. Vendar je potrebno graditi za prihodnji rod.

Najverjetneje imate pripravljen svoj delovni program, ki mu sledite. Kaj oziroma katere so Vaše prioritete? Čemu dajete največji poudarek pri Vašem delu?

Ja, moj naslednji cilj je, kakor sva že rekla, duhovniški izpit. To je odskočna deska za naprej. Potem posvetitev v duhovnika in od takrat naprej lahko tudi sam vodim gmajno. Takrat se bo seveda program malo prilagodil. Tisto, kar pa najbolj vidim in kjer se nekako tudi najbolje počutim, pa je delo z mladimi. Jih iskati, klicati, se z njimi družiti, pripravljati dramske igre, z njimi peti.

Ko se ozrete nazaj, opazite kakšno razliko v verovanju ljudi nekoč in danes?

Ja, to že vidim pri mojem dedku in babici. Stvari glede cerkve in Svetega Pisma, so jemali bolj resno. Če povem drugače … To, kar je tam zapisano, je sveto. Danes pa velikokrat lahko slišimo od različnih ljudi, da tega ne smemo jemati vse tako resno. Vse moramo bolj videti kot neko simboliko. Zato pa mogoče potujemo v to smer, katero smo izbrali.

Ali se strinjate s trditvijo, da je protestantizem tisti, ki je ohranil specifičnost prekmurskega jezika in kulture? Zakaj je po Vašem mnenju tako?

Reformacija se je začela zaradi prenove cerkve, česar pogoj je bil, da so ljudje dobili v svoje roke v njim razumljivem jeziku Biblijo in da so pridige razumeli, ker se je govorilo v materinem jeziku. Eno je torej z drugim povezano. Da smo mi sedaj danes mogoče preveč odšli na stran kulturnega protestantizma, se mi zdi nepravilno. Mislim, da je  prekmurski jezik ohranjen zaradi svoje lege. Blizu je Avstrija in Madžarska. Da je pa protestantizem drugačen način razmišljanja in pogled na življenje. Tako pa tudi drugačen razvoj kulture. Mi še danes pojemo prekmurske pesmi in tudi v prekmurščini molimo, ampak ni to samo zasluga protestantizma.

Po čem si boste zapomnili leto 2015, kaj je Vam zaznamovalo minulo leto?

Celotno leto je bilo posebno. Veliko smeha in joka. Takšno je naše življenje.

Kakšno sporočilo bi dali mladim kot napotek za življenje?

Vsak naj živi za danes. Danes je njegov dan. Ne pa že razmišljati ob tem, kako bi bilo že dobro biti v »službi« ali »penziji«, kajti to bo tako ali tako še prehitro prišlo.

Kaj napovedujete za duhovno področje v prihodnosti? Kako gledate na Vaše poslanstvo?

Ljudje že sedaj potrebujejo veliko duhovno podporo. In še bolj jo bodo potrebovali. Tako se bo bomo morali na tem področju tudi mi sami izpopolnjevati.

Vsak človek rabi nekaj za sprostitev po napornem dnevu. Kaj Vam pomaga, da se sprostite?

Če se le da, dobra in okusna hrana. Ne da bi se do sitega najedal. Ampak nekaj prefinjenega, posebnega, da ti da vedeti, da je napornega dela konec.

Česa si želite v letu 2016?

Miru med ljudmi. Ampak res, čeprav veliko ljudi to ponavlja. Res je premalo miru med ljudmi. Pa seveda strpnost in pozornost do drugih. Naj povem primer … žena me vedno pomirja. Ampak če so pri trgovskih centrih narejena parkirišča za invalide in družine, ki pridejo z otroki, so njim tudi namenjena. Upam, da me bodo vaši bralci razumeli. To je samo malenkost. Ampak kar želim poudariti je – namenjanje pozornosti sočloveku.

Morda še kakšna misel ob koncu najinega pogovora?

To, kar sem že prej poudaril in kar si tudi želim. Posvetimo pozornost drug drugemu, saj bomo tako veliko več naredili skupaj. Takšno delo bo Bog blagoslavljal. Kakor pravi: »Tam kjer sta dva ali trije, tam sem tudi jaz med njimi.«

Foto: osebni arhiv Mitja Andrejek

no images were found