Premajhna sprejetost invalidnih oseb v družbi je nedovršena zgodba

Izpred prostorov enote Varstveno-delovnega centra (VDC) Sonček v Murski Soboti se vsako jutro, od ponedeljka do petka, odpelje kombi. Na svoji poti po Goričkem in po ostalih prekmurskih krajih »pobere« sedem članov, ki vsakodnevno obiskujejo VDC. V varnem zavetju centra se člani »učijo za življenje«. To pomeni, da si kljub svoji »drugačnosti« pridobivajo izkušnje glede sodelovanja v skupini, hkrati pa s svojo vztrajnostjo, zagnanostjo in predanostjo pri opravljanju »poklica« dokazujejo, da je premajhna sprejetost invalidnih oseb v širši okolici le odraz primitivnosti in neizobraženosti slednje.

Skupaj s člani, vodji in ostalimi sodelavci VDC Murska Sobota smo preživeli zanimiv in pestro obarvan dan. Ob prihodu v Mursko Soboto, pred prostore centra, so člani počasi izstopali iz novega belega kombija, na katerem se na levi strani razprostira sonce – simbol zveze Sonček in metafora za javnost, da se v tem kombiju vozijo »Sončki«, osebe s cerebralno paralizo. Počasi, a vztrajno so se odpravljali v prostore centra. Tisti, ki so v vozičkih, skozi poseben vhod, preostali skozi rumeno obarvan glavni vhod, po stopnicah.

Sedem članov se tako v vsakdanjem življenju spopada z »ovirami«, ki jih prinašata invalidnost in cerebralna paraliza. Da bi premagali te ovire, vsak dan redno obiskujejo VDC, kjer kljub svojim omejenim sposobnostim pridno ustvarjajo, sodelujejo in se učijo veščin za življenje. VDC deluje pod okriljem Sončka – Zveze društev za cerebralno paralizo Slovenije, ki je nacionalna invalidska organizacija, ustanovljena pa je bila leta 1983.

Varstveno-delovni center in udejstvovanje v njem

Petra Tkalec, vodja delavnice v VDC Sonček, je dejala: »Udejstvovanje v Sončku je za člane dodatna motivacija, nekaj pozitivnega. Mogoče bodo zaradi tega začeli tudi sami nase gledati drugače, kot pa so prej.« Vendar pa niti ta delavnost in vztrajnost članov ne predramita okolice v tolikšni meri, da bi jih začeli bolj sprejemati in nanje gledati kot na enakovredne člane družbe.

Ravno zato si v centru prizadevajo, da bi vsi skupaj ustvarili kulturno okolje, kjer »drugačnost« glede fizičnih in psihičnih sposobnostih ne bo več premalo sprejeta oziroma ne bo več neke vrste tabu tema. S promoviranjem društva preko izdelkov, ki jih člani ustvarjajo v sodelovanju z drugimi zaposlenimi v VDC-ju, to je z vodji in javno delavko ter prostovoljko, ozaveščajo javnost in jo poučujejo glede invalidnosti. »Naša glavna naloga je informiranje javnosti o invalidnosti, o cerebralni paralizi, o zaposlovanju. Če mi delamo samo v okviru društva in nič navzven, nas družba ne more spoznati«, je pripomnil Janko Rešeta, vodja enote VDC Sonček v Murski Soboti.

Prostor, kjer poteka ustvarjanje izdelkov, je ravno dovolj velik za vse dejavnosti, ki jih tam opravljajo. Pomembno je tudi, da je dovolj prostoren za vse, saj sta dva člana na vozičku, ostali so gibalno ovirani.

Na sredini glavnega prostora, okrašenega z izdelki, plakati, priznanji in imeni donatorjev, je velika miza, kjer se zjutraj vsi člani in preostali zaposleni zberejo in popijejo kavo, čaj, kapučino. Vsak si prinese od doma potrebne sestavine za želen napitek, ki si ga pripravljajo sami. Ob kuhanju kave je ena izmed članic tiho rekla: »Janko je ‘alergičen’ glede sladkorja, zato kave ne sladkamo preveč.« V kuhinji ima tako vsak član na policah označen prostor, kjer se nahajajo njegove sestavine.

Ob srkanju kavice so se sproti dogovorili o poteku dneva in o zadolžitvah posameznega člana. Po koncu »zajtrka« je Lara, ena izmed članic, odhitela v kuhinjo, kjer je kljub oteženemu gibanju pridno zlagala umazane skodelice v pomivalni stroj. Ker pa zaradi nemoči v levi roki in slabšega vida ne more vsega postoriti sama, ji je na pomoč priskočila Danijela, ki se lažje giblje. Skupaj tako poskrbita, da so skodelice vsak dan oprane ter da v kuhinji vladata red in čistoča.

Medtem so preostali člani, za isto mizo v glavnem prostoru, že pridno izdelovali izdelke. Na mizi je veliko materiala, potrebnega za delo. Vse od čopičev, barv, podlag za barvanje pa do končanih izdelkov. Seveda ne manjka v prostoru niti velik radio, ki jih med delom zabava.

Nasproti velike mize je v kotu še ena manjša, kjer pridno ustvarja Robi. Ker se oteženo giblje, si pri hoji pomaga z berglami. Tako ima svojo mizo, kjer ima prostor za ustvarjanje, saj zaradi svoje velikosti to potrebuje.

Pogovarjala sva se o njegovem delu na Sončku ter o preostalih aktivnostih zunaj centra. Nastanjen je na oddelku bivalne enote Želva v Murski Soboti, v Sonček pa prihaja zgolj med dnevom. V VDC-ju ima možnost, da se pokaže na različnih področjih, kar mu odgovarja. Dejal je, da se v družbi počuti dobro, saj ima dobre prijatelje in ljudi, ki ga imajo radi. Vendar pa je kljub temu povedal, da se zaveda dejstva, da jih okolica premalo sprejema. »Po moje mislijo, da ne bomo nikoli enaki kot drugi, gre predvsem za predsodke in pomilovanje.«

Podobno meni Željko oziroma »Majster«, kakor mu pravijo prijatelji. »Ljudje imajo stereotipe in predsodke, ti se pojavljajo predvsem pri starejših, pri mlajših ne toliko. Družba namreč ni zadosti ozaveščena«. Vendar pa ga to ne moti. Kot je povedal sam, se nikoli ni počutil diskriminiranega ali odrinjenega. »Prišel sem do vsega, kar sem želel, samo po drugi, morda težji in daljši poti,« je še dejal. Željko sicer lahko hodi, vendar ob pomoči drugih. Kljub temu je vedno nasmejanega obraza, rad se tudi pošali, predvsem takrat, ko ga kdo zaradi njegovega stanja čudno pogleda. Iz njegovih besed in dejanj se vidi, da razmišlja pozitivno, na življenje gleda s svetle plati. Zaradi invalidnosti mu ni nič manjkalo v družabnem življenju, edino kar je imel veliko željo v mlajših letih je, da bi študiral pravo. Vendar pa je dejal: »Žal mi ni za nič, ker tako mora biti in s kesanjem ne bom ničesar popravil.«

Bližal se je čas malice. Člani so se v hipu zbrali v majhni kuhinji, si vzeli krožnike, na katere so zložili malico, ki sta jo iz trgovine prinesli Lara in javna delavka ter se odpravili vsak na svoje mesto. V miru so pomalicali in se spet odpravili nazaj v osrednji prostor, to je v delavnico. Po krajšem oddihu so ponovno poprijeli za svoje zadolžitve, Željko pa se je, kot po navadi, s pomočjo prostovoljke odpravil v bližnji lokal, kjer se dobiva s prijatelji.

Udejstvovanja oseb s cerebralno paralizo na različnih področjih

Med sproščenim in prijetnim vzdušjem, ko so člani ustvarjali izdelke, je pogovor ponovno nanesel na problematiko premajhnega sprejemanja invalidnih oseb v družbi in njihovega udejstvovanja na različnih področjih.

Osredotočili smo se predvsem na športno in kulturno področje ter na možnosti, ki jih imajo kot osebe s cerebralno paralizo glede udejstvovanja.

Prvi je o tem spregovoril Kristjan. Gre za fanta temnih las, ki nosi očala. Ker je brez ene noge, je na vozičku. Kljub temu je vedre narave in pozitivnih misli. Po njegovem mnenju je tako na področju udejstvovanja invalidnih oseb v družbi nekaj že storjenega, vendar bi se dalo to še spremeniti, obrniti na boljše. Čeprav je v isti sapi dodal, da povsem usposobljenega kadra za to ni. »Ne vem, morda si ne upajo ravno zaradi predsodka pomilovanja, mislijo pa tudi, da ne zmoremo.« Takoj zatem je zopet vneto nadaljeval s svojim delom.

O tem je spregovoril tudi vodja VDC Janko. Po njegovem mnenju je v društvih udejstvovanje na različnih področjih precej dobro urejeno, problem je pri tistih, ki so »zdravi«. Vzrok za to je premalo sodelovanja med enimi in drugimi. Omenil je še, da imajo veliko vlogo pri tem lokalna društva in lokalni dogodki. Tudi pri takšnih dogodkih je treba invalidne osebe vključevati v družabno življenje, jim dati možnost, da sodelujejo z drugimi in pokažejo svoje spretnosti in sposobnosti.

Da pa je res po društvih veliko storjeno glede udejstvovanja na različnih področjih, dokazuje tudi  Robi, ki je aktiven v pikadu, udeležuje se tudi tekmovanj. Povedal je, da so z društvom Žarek, kjer imajo tekmovanja, dobili vrsto priznanj in medalj. »Tudi sam jih imam nekaj, osvojil sem veliko 2. in 3. mest.«

Člani VDC pa so v zadnjem letu aktivni tudi na kulturnem področju, predvsem zaradi lutkovne predstave Moja lutka – moje zrcalo. Gre za projekt, ki je nastal v sodelovanju z Ljudsko univerzo Murska Sobota in VDC Sonček Murska Sobota. Člani skozi zgodbe lutk povejo svoje zgodbe, ki so povsem različne, a hkrati tako zelo podobne. Vsi imajo neko neuresničeno željo, nek cilj, ki ga skozi to predstavo pokažejo. S predstavo so imeli že veliko gostovanj, odziv publike pa je vedno odličen. Člani so namreč skriti za zaveso, sliši se le njihov glas in vidijo se lutke. »Ko prerežeš paravan na sredini in ljudje vidijo, da nastopajo invalidi, so presenečeni, šokirani,« je dejala Petra, vodja delavnice.

Člani se s predstavo tako približajo ljudje, izvabijo določena čustva, hkrati pa dokažejo, da so lahko kljub svoji invalidnosti dejavni povsod, le malce razumevanja, vztrajnosti in spodbude s strani družbe potrebujejo.

Režiser predstave je Milivoj Miki Roš. Že v enem izmed prejšnjih pogovorov je dejal, da je s predstavo želel pokazati, da ljudje s posebnimi potrebami lahko ustvarijo en drobec v kulturni dejavnosti s pomočjo ljudi, ki stojijo za njimi, hkrati pa je želel skozi predstavo narediti zgodbo, ki bo delno njihova, delno pa bo prepričala tudi ljudi.

Invalidnost ne sme biti privilegij in ne sme biti ovira

Med našimi pogovori je čas neusmiljeno tekel in delovni dan Sončkov se je bližal h koncu. Še pred odhodom pa sva se z vodjo VDC v njegovi pisarni pogovarjala o problematiki premajhnega sprejemanja invalidnih oseb v družbi.

Pisarna je precej velika. Na delovni mizi je računalnik, okrog njega pa polno papirjev, različnih map in ostalih stvari. Že na prvi pogled se vidi, da je to pisarna, kjer se urejajo pomembne stvari v zvezi z VDC-jem. Skozi drsna steklena vrata se vidi tudi v »razstavni prostor«, ki je do zadnjega kotička napolnjen z izdelki, ki so nastali izpod pridnih rok članov in ostali zaposlenih v VDC-ju.

»Sprejemanja invalidnih oseb v družbi nekaj je, ampak je mogoče premajhno oziroma nezadostno. Problem nesprejetosti se ne pojavlja pri nas, ampak pri tistih, ki ne poznajo cerebralne paralize in se z njo še niso srečali,« je povedal.

Problem nesprejetosti se pojavlja predvsem zaradi različnih stereotipov, predsodkov in pomilovanja. Veliko ljudi gleda na osebe z invalidnostjo s pomilovanjem, vendar niso slednji prav nič bolj ubogi kot ostali. Imajo le omejene sposobnosti, kar je vzrok, da sodelujejo z nekom.

Pomembno pa je, da se okolica in invalidi zavedajo, da ne sme biti invalidnost privilegij, hkrati pa ne sme biti ovira. »Mi ne zahtevamo nobenih privilegijev in nobenih odbitkov oziroma tega, da bi bili slučajno obravnavani kot manjvredni«.

Osebe s posebnimi potrebami potrebujejo v veliko večji meri pomoč oziroma spodbudo drugih. V preteklosti so take osebe velikokrat izločili iz družbe in jih povsem izolirali, čeprav se tudi v današnjem času še pojavljajo ti problemi. Kljub premajhnemu sprejetju invalidnih oseb pa je pomembno, da slednji, ravno tako kot »zdravi« ljudje, ohranijo svoje človeško dostojanstvo.