| Avtor:

Premočne želje otrok

Prispevku o premočnih željah staršev bom dodal še drugo plat iste medalje — premočne želje otrok. Že dvanajsto leto se redno srečujem z otroki. V vseh teh letih nisem zaznal bistvenih razlik v stopnji želja (čeprav so otroci po naravi bolj vztrajni), ki jo premorejo otroci ali starši. Razlikujejo se le cilji. Starši si želijo, da bi otrok na primer naredil domačo nalogo takoj, ko sem mu jo dal, otrok pa si želi gledati zanimivo televizijsko oddajo, nalogo ali vajo pa bo opravil kasneje ali naslednji dan. Takšne situacije seveda hitro povzročijo konflikt, jaz pa se kot učitelj znajdem nekje vmes.

Možnosti za rešitev, ki jih takšna družinska situacija nudi, so neskončne. Opisal bom dve možnosti in iz njiju izpeljal tretjo. Zadeve že poznate, a ne tako dobro, kot si mislite. Poglejmo prvo. V zadnjem obdobju veliko slišimo o koristi otrok in kako se te koristi mora postaviti na prvo mesto brez vsake izjeme. Se strinjam, brez izjeme. A je zgodba končana? Še zdaleč ne. Pozabili ste na starše. In na učitelje, socialne in pedagoške delavce in mnoge druge, ki so v neposrednem stiku z otrokom. Takšni ljudje se zaradi pritiskov vedejo »umetno« v skladu z nekimi nenapisanimi pravili, sami pa zato svojih poslanstev ne opravljajo profesionalno ali pa vsaj ne dovolj dobro. To nazadnje pomeni, da otrok od takšnih odnosov nima dejanske koristi. Ker odnosi niso pristni, se otrok počuti ogoljufanega. Vsi okrog njega se »delajo«, da so na njegovi strani, a kaj ko (ob)čuti ravno nasprotno. Pogosto so preobremenjeni ravno tako kot njihovi učitelji. Svoje želje morajo zato izkazovati še močneje. To se izkaže kot premočna želja otrok, ki ji grdo in neupravičeno pravimo tečnoba.

Druga možnost je iz starejših časov, ko je »neka« vzgoja narekovala, da se otrokom ne sme dajati občutka, da so večvredni ali da so sploh kaj vredni. Saj se spomnite tovarišev in tovarišic, klečanja na koruzi, puljenja las, klofut, klečanja v kotu, sedenja v oslovski klopi itd. Vseh teh vzgojnih ukrepov sem bil deležen tudi sam, čeprav v manjši meri kot generacije pred menoj. Takrat je bil otrok v podrejenem položaju. To smo bili tisti, ki sedaj vzgajamo otroke v »demokratičnem« vzdušju. In vsi boste rekli, da ste bili takrat bolj zdravi, bolj čvrsti, manj cmeravi in bolj spoštljivi do starejših, čeprav so vas pretepali. Kako to, če pa so vas vzgajali v času totalitarizma, stroge vzgoje in kopice tabu tem? Preprosto. Naučili so vas discipline oz. lastne odgovornosti. Vsi iz starejše pa tudi mlajše generacije smo skoraj ponosni na to, da so nas tu in tam oklofutali in če srečamo učitelje, jim tega običajno ne zamerimo. Ravno nasprotno. Od neke gospe, ki je nekoč ogovorila svojega bivšega učitelja, sem slišal: »Tovariš, bili ste strogi in smo jih dobili po buči, vendar so spomini na osnovno šolo čudoviti.«

Pristop trde roke je seveda zgrešen, čeprav je imel že omenjene pozitivne učinke. Ni zgrešen samo danes, zgrešen je bil vedno, tako kot je dandanes marsikaj zgrešeno, mislimo pa, da je dobro. Danes so klofute nepredstavljive, v socializmu so bile dobrodošle, v obeh primerih pa otrokom ni bilo prijetno. To, da se starejša gospa dobrika svojemu bivšemu »tovarišu«, pa je le učinek časa. Z leti veliko slabih stvari odpustimo, grenak priokus pa ostaja. Z njim pa ostaja vzorec vzgoje, ki se vleče skozi generacije. Če želijo mlade generacije to spremeniti, naletijo na odpor. Vem za primer, ko je učitelj vztrajal pri pretepanju daleč v čas naše demokratične Slovenije. Pretepal je tako hudo, da je prihajalo do resnih poškodb. Prenehal je po sodni obravnavi. Pretepal je najmanj dve generaciji, torej tiste, ki so zdaj že starši in njihove otroke. Kje so ves ta čas bili učitelji in strokovni delavci z idejo o koristi otrok? V službi seveda.

Tretja možnost nakazuje, da moramo otroke vzgajati v demokratičnem vzdušju, a ne zanemarjajmo izgradnje občutka odgovornosti. S tem vzporedno bo rasla tudi disciplina. Odmislite razne izraze kot je permisivna vzgoja, ker je le nek izraz, ki ga še sami specializirani strokovnjaki večkrat ne razumejo in se o njem prerekajo. Torej, ni nujno, da vse razumemo. Pustimo izraze ob strani in se posvetimo vzgoji otrok. Z ljubeznijo, brez pretepanja in zmerjanja. Vsak od prej omenjenih ljudi naj opravi svoje delo dobro in odgovorno, potem ga bodo tudi otroci. Šele potem boste videli, da imamo vsi želje, da smo vsi ljudje in da so otroci prav tako ljudje, le da precej mlajši. Spomnite se na svoje otroštvo. Veliko vam je pomenilo, če so vas starejši oz. »odrasli« jemali resno. Če vas niso, ste se zaradi sistema vzgoje morali podrediti in utihniti.

Današnji otroci imajo možnost, da povejo svoje tegobe na glas. In prav je tako. Vesel sem, da je tako. Zdaj je čas, da jih končno slišimo, če naj velja, da so oni naša prihodnost. Sprejmimo jih kot avtonomna bitja in kar naenkrat se bodo njihove premočne želje zazdele manjše. Starši in sorodniki, prisluhnite otrokom. Tokrat se bolj potrudite. Ne vsiljujte jim svojih želja, ampak sklepajte kompromise. Povejte otroku in dopovejte predvsem sebi, da med vami poteka odnos na podlagi vrednot, ki jih zaradi boljšega življenja morate usklajevati. Otroku pomeni denar manj kot vam, računalniška igra pa več. To boste morali uskladiti, ni druge poti. To zahteva predanost in čas. Pa si upate povedati, da nimate dovolj časa za otroka? Tudi če ga imate malo, ga lahko zelo dobro izkoristite s pravim pristopom. Pravi pristop obstaja in se ga da priučiti tako kot vse drugo.

 vir: Delta-s