| Avtor:

Simpozij Evangeličanske cerkvene občine Bodonci

MURSKA SOBOTA — Na včerajšnjem simpoziju, ki je ob 18. uri potekal v Pokrajinski in študijski knjižnici Murska Sobota, sta raziskovalki ZRC SAZU Klaudija Sedar in Ivanka Huber predavali o začetkih cerkvene občine in šolstvu v Bodoncih.

Simpozij je povezoval sedanji bodonski duhovnik Simon Sever. Dogodek je spremljala razstava muzealij cerkvene občine iz konca 18. in začetka 19. stoletja in bo odprta do petka, 27. julija 2012.

Klaudija Sedar je predavala o začetkih evangeličanske cerkvene občine Bodonci, ki je bila ustanovljena kot četrta po tolerančnem patentu v Prekmurju, in sicer 29. julija 1792. Prva božja služba je bila na dan ustanovitve v hiši kuratorja cerkve Nikolaja Vlaja v Bodoncih. Evangeličani so bili v teh krajih že v času reformacije, kar izpričujejo vizitacijska poročila, vendar jim je protireformacija vse do tolerančnega patenta (1781) onemogočala organizirano delovanje. V 220-ih letih so bile v Bodoncih zgrajene tri cerkve, zadnja leta 1899, ki je tudi sedanja in je bila 1999 poimenovana po Štefanu Küzmiču. V vseh letih neprekinjenega delovanja Evangeličanske cerkvene občine Bodonci se je zvrstilo 8 duhovnikov.

Spodaj objavljamo povzetek predavanja Ivanke Huber.

Šolstvo v Bodoncih 

Evangeličanska šola v Bodoncih 1792−1930 in njeni učitelji

V Bodoncih se začetki šolstva beležijo v letu 1792, torej hkrati z ustanovitvijo cerkvene občine Bodonci. Vse do 1930 je tam delovala evangeličanska šola, ki je nato postala državna.

Pouk na evangeličanski šoli v Bodoncih se je začel najverjetneje nekaj mesecev po ustanovitvi cerkvene občine (v letu 1793). Prvi učitelj-kantor, ki je deloval v letih 1793−1799 je bil Matija (Matjaš) Godina, poznejši duhovnik (1799−1821). Matijo Godina je nasledil Jožef Bejek, ki je deloval v letih 1799−1811. Za njim so poklicali Štefana Obala iz Strukovcev, ki je službo nastopil 1814 in deloval do leta 1820. Za Obalom so službo učitelja-kantorja opravljali: Mihal Rhen (v letih 1821−1840); Karol Berke (1840−1848); Gyüri Zisko (Jurij Žiško 1848−1861).

Od začetka v letu 1793 je pouk potekal v zasebni hiši, šola pa je bila zgrajena v prvih letih delovanja cerkvene občine. Leta 1856 so sezidali enorazredno šolo iz opeke, ki je stala do leta 1892, ko so sezidali novo dvorazredno šolo s stanovanjem za dva učitelja (Evang. koledar 1937: 56−57). Za slednjo si je najbolj prizadeval takratni učitelj Janoš Flisar (Faludi), ki je v Bodoncih poučeval v obdobju 1861−1905.

Janoš Flisar je bil na začetku svojega službovanja v Bodoncih edini učitelj v vsej župniji. Tja do leta 1892 je poučeval od 280 do 300 otrok, ob tem pa opravljal še notarske dolžnosti ter kantorsko službo. Pomembno je prispeval k čebelarstvu, saj je prvi uvedel lesene panje namesto košev in k njemu so se hodili učit čebelarstva drugi učitelji. Njegov »cepičnjek« pa je prispeval k dvigu sadjarstva in vinogradništva na Goričkem. Učence je učil, kako morajo cepiti in saditi. Naročeval si je raznovrstne knjige in ko jih je prebral, jih je posojal drugim (Düševni list, jan. 1923: 19−20).

Flisarja je z letom 1906 nasledil Koloman Vukan, ki je deloval kot učitelj-kantor do leta 1941. Pomembno je bilo njegovo sodelovanje v gospodarstvu in številnih društvih.

Učitelj, še posebej učitelj-kantor je bil vedno navzoč pri pomembnih dogodkih, tako v cerkveni občini kot sicer. Delovanje evangeličanske bodonske šole so tako zaznamovali učitelji in tudi kantorji, ki so ob učnem procesu sodelovali pri verskih praznikih in raznih drugih svečanostih, učili otroke iger, petja in deklamacij pripravnih za razne priložnosti.

Bodonska šola je delovala samostojno do leta 1973, ko je postala podružnica OŠ Grad; novo 4-razredno osnovno šolo z dvema igralnicama za otroški vrtec so začeli graditi leta 1978 (Graj 1978: 11); s šolskim letom 1997/98 pa je s spremembo šolskega okoliša, zaradi nastanka novih občin v 90. letih 20. stoletja, postala podružnica OŠ Puconci (OŠ Bodonci 2009: 530).

Evangeličanska šola v Strukovcih 1868−1930 in Gornjih Slavečih

V bodonski cerkveni občini sta delovali tudi šoli v Strukovcih in v Gornjih Slavečih. V 19. stoletju namreč zasledimo v Prekmurju gosto mrežo šol (predvsem zaradi madžarizacije). Šole je bilo treba ustanavljati povsod tam, kjer je bilo dovolj otrok obeh spolov primernih za šolanje, torej povsod tam, kjer je matična ali podružnična cerkev ali v občini, kjer je bilo nad sto otrok (Gumilar 1956: 157).

Strukovci so evangeličansko ljudsko šolo dobili leta 1868. Pred tem so otroci obiskovali šolo v Bodoncih. Za prvega učitelja so izbrali Bakó Jánoša, ki je deloval do leta 1912 (Düševni list, mar. 1925: 48−49). Vse do leta 1920 je bil učni jezik v šoli madžarski. Leta 1927 se je strukovska šola iz enorazredne razširila v dvorazredno. Prvega učitelja Janoša je v Strukovcih nasledil njegov sin Karel Bako. Po drugi svetovni vojni je pouk v Strukovcih potekal do leta 1952, na kar ga pol leta ni bilo in v tem času so učenci obiskovali šolo v Brezovcih. Šola je delovala nemoteno vse do leta 1962, ko so jo zaprli (OŠ Strukovci 2009: 566).

Gornji Slaveči so ob ustanovitvi bodonske cerkvene občine spadali v Bodonce. 1874 je bila organizirana filiala v Gornjih Slavečih, ob čemer so postavili tudi enorazredno šolo in določili prvega učitelja Hari Leopolda iz Domanjševcev, ki je deloval v letih 1873−1907. Leta 1919 so se Gornji Slaveči osamosvojili in ustanovili lastno cerkveno občino (Evang. koledar 1937: 57; Kerčmar 1995: 206, 232).

Ivanka Huber

Foto: Sandi Kropec