| Avtor:

Stresne situacije lažje premagujemo, če znamo sodelovati in eden drugemu pomagati

»Učitelj mora biti tudi vzgojitelj, v prvi vrsti pa človek in sprejemati dijake kot posameznike z močnimi in šibkimi področji in ne le kot številke,« je načelo, ki ga pri svojem delu upošteva profesorica slovenščine, lektorica in evangeličanska inšpektorica Zdenka Jelenovec. Pravi, da ji motivacijo in smisel daje to, da ve, da lahko komu koristi in priskoči na pomoč, ko le-to potrebuje in seveda v prvi vrsti družinsko življenje ter medsebojno razumevanje. V njenem življenju so še vedno pomembne vrednote, kot so odkritost, poštenost in odgovornost.

Kakšen je spomin na vaša otroška leta?

Odraščala sem v družini z več družinskimi člani: s starši, starimi starši in prababico ter mlajšo sestro. Verjetno sem imela srečo, da sem lahko odraščala tudi v družbi prababice in babice, saj sem ob njiju spoznala mnogo navad, ki so se v preteklosti upoštevale. Vsi ti običaji so mi ostali v spominu, kot so razne jedi ob določenih praznikih, obiski pri sosedih in sorodnikih … Vedno sem rada prisluhnila pogovorom odraslih, ko so se pogovarjali o tem, kako je bilo včasih, kaj so delali in na kakšen način. Vedno znova se spomnim, kako so si kljub ročnemu opravljanju del znali vzeti čas za druženje in klepet, kar danes pogrešamo, saj nikoli »nimamo časa«. Otroci, mladina in tudi odrasli smo se zbirali na vaškem pašniku, na »štüki«, kjer je bilo vedno pestro in živahno.

zdenka-jelenovecOpišite nam vašo pot do poklica profesorice.

Po končani osnovni šoli sem se vpisala v srednjo šolo, na Gimnazijo Murska Sobota. Študij sem nadaljevala v Ljubljani, in sicer na Filozofski fakulteti, kjer sem izbrala smer slovenski jezik s književnostjo in sociologijo, saj me je zanimala zgodovina in razvoj jezika, zlasti značilnosti posameznih narečij. Zelo rada pa sem tudi brala.

Po opravljeni diplomi sem se zaposlila na Osnovni šoli Grad na Goričkem, kjer sem bila zaposlena leto in pol, potem pa je bilo razpisano prosto delovno mesto profesorice slovenščine na Srednji šoli za gostinstvo in turizem Radenci, kjer sedaj poučujem že enaindvajseto leto. Zadnji dve leti pa ob tem poučujem še na Osnovni šoli Cankova.

Kako izgleda vaš delovni teden?

Moj delovni dan je verjetno podoben vsem, ki so zaposleni v podobnih službah, to pomeni, da traja od jutra do popoldanskih ur. Velikokrat, skoraj vsak dan, pa je potrebno veliko dela opraviti tudi doma, tudi v večernih urah. Ob nedeljah pa si z možem navadno vzameva čas za obisk božjih služb, če nam to dopušča čas.

Kakšen je bil vaš prvi vtis o vaših prvih učencih – pozitiven ali negativen?

Prvič sem se srečala z učenci v času pedagoške prakse med študijem v Ljubljani, in sicer na Osnovni šoli Toneta Čufarja. Nekoliko mi je bilo lažje, ker sem imela ob sebi mentorico, ki je bila zelo prijazna. Spomnim pa se, da se mi je zdelo, kot da je učilnica nabito polna, čeprav je bilo v razredu le 24 učencev. Prve ure so seveda potekale pod napetostjo, saj sem se spraševala, če mi bo uro uspelo izpeljati po načrtu. Kasneje je bilo že lažje.

Zakaj ste se odločili za poklic profesorice?

Že v mladosti sem vedno govorila, da bom »tovarišica«. Ko smo se otroci igrali, sem bila učiteljica in sem s kredo pisala po tabli – »po vratih drvarnice«. Kasneje se je ta želja res uresničila.

Vsako leto spoznate veliko novih učencev. Za kakšno profesorico mislite, da vas imajo učenci?

Vsako šolsko leto spoznam veliko novih dijakov in do vseh imam pozitiven odnos. Seveda je potrebno takoj na začetku postaviti določene meje. Še vedno pa se spomnim besed, ki nam jih je govorila predavateljica pri predmetu pedagogika, in sicer da mora biti učitelj tudi vzgojitelj, v prvi vrsti pa človek in sprejemati dijake kot posameznike z močnimi in šibkimi področji in ne le kot številke. Mislim, da to načelo pri svojem delu upoštevam ter da se z učenci in dijaki dobro razumemo.

Ali se odnos otrok s starši kaže tudi v situacijah v odnosu do učiteljev oziroma odraslih?

Odnosi v družini se odražajo tudi pri obnašanju otrok izven doma. Meje so pravzaprav tisto, kar uporabljamo, da v odnosih z drugimi poskrbimo zase in skušamo v življenju ohraniti nekaj reda. Pomembno je, da tudi otroci prevzamejo svoj del odgovornosti. Tudi otroci morajo vedeti, kaj je njihova naloga in njihova vloga.

Kakšne so današnje generacije otrok v primerjavi deset let nazaj?

Normalno je, da se generacije spreminjajo, saj se spreminja tudi družba in to vpliva tudi na mladino, na učence in dijake. Toda če so meje jasno začrtane, se da o vsem dogovoriti, seveda pa obstajajo tudi izjeme.

Kaj menite, se je z dostopom informacij oziroma napredkom tehnologije (internet ipd.) spremenilo znanje otrok? Na kakšen način?

Sodobna tehnika in tehnologija pa prinaša pozitivne in negativne posledice. Ena izmed zelo pozitivnih stvari je dostop do informacij, po drugi strani pa ljudje nasploh, ne samo mladina. Preveč časa preživimo ob sodobnih medijih, tako da nam potem res zmanjka časa za pogovor in druženje, kar pa je prav gotovo negativna posledica, saj ne znamo več prisluhniti eden drugemu in komuniciramo s pomočjo »sporočil«.

Univerzalnega recepta za vzgojo ni, vendar vseeno, ali se starši današnjih generacij otrok zavedajo, da so njihovi otroci resnično drugačni od generacij njihovega časa? Na kaj naj bodo vseeno pozorni pri vzgoji oziroma pri odnosu do svojih otrok?

Res je dandanes na poti mladih veliko ovir, ki jih lahko premagajo le s pomočjo svojih najbližjih. Na prvem mestu je še vedno družina, pa čeprav so družino v zadnjih letih doletele velike spremembe. Na prvem mestu je prav gotovo problem vrednot, kajti tradicionalne vrednote so se močno spremenile. Včasih je bila družina razširjena. Na otroke so pazile stare mame, tete, sestrične, danes pa več ni tako.

Velikokrat se zgodi, da zaradi pomanjkanja časa in preutrujenosti starši nismo dosledni in popuščamo otrokom. Najbolj težavno je prav gotovo obdobje odraščanja, kajti potrebe otrok se v tem času spreminjajo. Otroci odraščajo in se učijo tako, da preskušajo svoje meje. Ravno to pa je velikokrat  najtežje, kajti zmanjka nam potrpežljivost, vztrajnost in doslednost. Vsi starši pa se trudimo po svojih najboljših močeh, da otroku stojimo ob strani. Bluesteinova je tako ob neki priložnosti zapisala: »Starši otrokom lahko dajo smernice za življenje, ne morejo pa jih voditi po vseh poteh. Lahko jim povedo o nevarnostih alkohola in drog, ne morejo pa namesto njih reči ne.« Toda kljub vsemu temu vemo, da smo starši svojega otroka do konca življenja, pa naj se zgodi karkoli.

Ste profesorica, lektorica in evangeličanska inšpektorica. Kako usklajujete službo in skrb za družino?zdenka-jelenovec

V prvi vrsti se prilagajam obveznostim, ki mi jih nalaga služba in delo v šoli. Kljub mnogim obveznostim pa je prav gotovo najlepše, ko smo lahko vsi skupaj in doma, zato poskušamo stvari urejati tako, da si kljub napornemu življenjskemu tempu vzamemo čas tudi zase. Lektoriranje pa je del mojega poklica, ki ga opravljam občasno ter prostovoljno, in sicer takrat, ko je potrebno pregledati kakšno besedilo oziroma članek.

Kdo vam pri tem najbolj pomaga in kako?

Vse naloge pa bi težko opravljala, če mi ne bi ob strani stala družina in mi pomagala,  predvsem mož in otroka, pa tudi starši. Tudi delo inšpektorice opravljam po svojih najboljših močeh, čeprav bi bila brez pomoči sodelavcev tej nalogi težko kos. Veseli me, da si v bodonski cerkveni občini znamo prisluhniti, da se znamo o vsem dogovoriti in da znamo uskladiti svoja mnenja. Velikokrat pa tudi posedimo ter se srečamo ob prijetnem in sproščenem pogovoru.

Kot profesorica slovenščine ste verjetno med študijem prebrali veliko knjig. Kakšne knjige pa imate radi zdaj, ko ste že ponosna mamica in kot oseba, ki se res spozna na literaturo?

V osnovni in srednji šoli ter v času študija sem prebrala veliko literature, veliko leposlovja, sedaj pa največkrat prebiram članke in literaturo, ki je potrebna pri vzgoji otrok in mladine ter  seveda literaturo, ki jo potrebujem pri svojem vzgojno-izobraževalnem delu.

Živimo v času hitrega napredka in nenehnega hitenja. Od jutra do večera se spopadamo z obvladovanjem različnih nalog, pričakovanj, nenehno doživljamo napetosti ter stresne situacije. Kako se po vašem mnenju spoprijeti s tem?

Sodobni način življenja res prinaša razne stresne situacije, ampak v življenju so vzponi in padci, so dobri in slabi časi, toda če pozitivno gledamo na stvari, se nekako da preživeti in opraviti naloge, ki so pred nami. V življenju pa lažje premagujemo stresne situacije, če znamo sodelovati in eden drugemu pomagati.

Kaj najbolj cenite pri ljudeh oziroma kaj vam največ pomeni v odnosih z drugimi ljudmi?

V mojem življenju so še vedno pomembne vrednote, kot so odkritost, poštenost in odgovornost.

Kako preživljate svoj prosti čas?

Prostega časa nimam veliko, trudim pa se, da ga preživim z družino, ne pozabim pa tudi na sorodnike in prijatelje, s katerimi z veseljem preživimo kakšen popoldan ali večer.

Kaj vas v življenju vodi naprej?

Motivacijo in smisel mi daje to, da vem, da lahko komu koristim in priskočim na pomoč, ko le-to potrebuje in seveda v prvi vrsti družinsko življenje ter medsebojno razumevanje.

Kaj menite o tem, da se zmanjšuje obiskanost božjih služb?           

Na vseh področjih življenja je prišlo do sprememb. Tudi obiski božjih služb niso izjema. Včasih so ljudje delali na kmetijah in nedelja je bila zanje praznik, ko so odšli od doma ter se srečali z znanci in prijatelji. Dandanes so ljudje zaposleni, mladina se šola, tudi izven domače regije. Tako je nedelja edini dan, ko se družine zbere. Poteka pa tudi cela vrsta dejavnosti in prireditev, in to ravno v času, ko potekajo božje službe. To pa ne pomeni, da nekaterih stvari ne bi mogli spremeniti, potrebna je le dobra volja.

Kakšna rešitev bi po vašem mnenju bila optimalna za povečanje obiska božjih služb?

Menim, da obisk božjih služb ni merilo, s katerim bi ocenjevali pripadnost k neki skupnosti. Člani bodonske cerkvene občine smo že večkrat dokazali, da znamo sodelovati in stopiti skupaj, ko je to potrebno, saj to potrjujejo mnoge prireditve, ki smo jih izpeljali s skupnimi močmi. Rezultat skupnega prizadevanja in sodelovanja je tudi večnamenska dvorana, ki stoji na bodonskem bregu in na katero smo lahko vsi ponosni. Seveda gre pri tem zahvala gospodu duhovniku, ki je v ta projekt vložil največ prizadevanj. Upam in želim, da bo naša nova večnamenska dvorana prinesla določene spremembe in premike v pozitivno smer.

Foto: osebni arhiv ECO Bodonci