| Avtor:

Strojno trebljenje buč

Se še spomnite družabnega dogodka – »lüjpanje semena«, ki ga danes ponekod obujajo kot etnološko prireditev? Za tovrstno dejanje so v preteklosti gojili buče, katerih seme je bilo treba luščiti. Od šestdesetih let 20. stoletja naprej pa se pri nas zasajajo semena buč golic, ki imajo tanko sivozeleno ovojnico in so brez luske. Bučna semena vsebujejo veliko rastlinskih beljakovin in nenasičenih maščobnih kislin.

Pridelava oljnih buč je razširjena predvsem v severovzhodnem delu Slovenije, na avstrijskem Štajerskem, zahodnem delu Madžarske in severozahodu Hrvaške. V teh državah je uporaba bučnega olja v prehrani tradicionalno prisotna. Na tem območju so ustrezne klimatske razmere, predvsem pa je povprečno letno manj padavin kot 800 mm.

Bučna semena so brez čvrste olesenele semenske lupine in jih ni treba luščiti. Seme je  prevlečeno le s tanko kožico, da barva notranje strani te kožice preseva na zunanjo stran, zato je seme značilno olivno do temno zelene barve. Bučna semena vsebujejo na suho snov okoli 35–55 % olja, 25–30 % beljakovin, 4–8 % ogljikovih hidratov, 2–4 % vlaknin, 4–5 % mineralov in mikroelementov (K, Ca, P, Mg, Fe, Cu, Mn, Zn, Se), vitamine, sterole, redke aminokisline (citrulin, cucurbitin), naravno barvilo (klorofil).

Bučno olje spada, poleg lanenega in konopljinega, med najbogatejša olja. Kako pa pridemo do bučnega olja? Nekoč so vsa ta dela opravljali ročno in v mlinu. Danes je vse drugače, saj večino dela ljudje opravijo s stroji.

Ročno trebljenje buč

Ročno trebljenje buč je precej bolj zamudno kot pa strojno trebljenje buč. Za strojno trebljenje buč se kmetje predvsem odločijo takrat, ko imajo posajene večje količine. Ostali, ki pa imajo manjše količine buč, trebijo buče ročno. Prednost ročnega trebljenja buč je tudi ta, da je seme bolj čisto, pri strojnem trebljenju pa je več primesi.

»Letos smo imeli posajenih buč en hektar in deset arov. Večino smo pobrali strojno, nekaj pa tudi ročno. 1300 kilogramov semena, ki je bilo pobrano strojno, smo prodali, okrog 100 kilogramov suhega semena, ročno branega, pa bo za lastno porabo,« je povedala Mojca Mörec, gospodarica ene izmed kmetij v Bodoncih. Na njihovi kmetiji obdelujejo 16 hektarjev zemlje in gospodarica pravi, da se buče splača pridelovati.

»Z letošnjim pridelkom smo zadovoljni, a bi lahko bilo boljše. Na bučah se letos zaradi suše opazijo ožganine, pa tudi količina pridelka je manjša,« pojasnjuje Mojca. Bila je prisotna tudi pri strojnem trebljenju buč in pravi, da ji je pri tem postopku najbolj zanimivo branje in, da je to čudežno, da se seme lahko tako pobere oziroma loči od buče.

Strojno trebljenje – več faz

Pri strojnem trebljenju buč poteka več faz. Prva faza je ta, da se buče spravijo v vrsto. To nam omogoča poseben plug oziroma deska za spravilo buč. Ta ima funkcijo, da buče razvrsti v vrsto tako, da lahko v naslednji fazi pobiramo seme s kombajnom za pobiranje bučnega semena. Plug od buč odtrga tudi peclje in nat. Deska pred sabo tiska buče tako, da odtrga nat, travo pa pritisne na zemljo. Po prehodu z desko ostane trava pritisnjena v zemljo, buče pa v vrsti pripravljene za obiranje.

Da njiva ostane popolnoma čista, brez vseh ostankov, sledi faza mulčenja. Pri mulčenju nam stisnjeno travo podtlak dvigne in zmulči. Nekateri kmetje mulčijo, nekateri pa ne. Mulčenje spada med pomembne okoljevarstvene vidike, saj s tem ustvarjamo pogoje za hitro mineralizacijo rastlinskih ostankov in se izogibamo uporabi herbicidov.

Ko so buče v vrsti in njiva zmulčana, sledi trebljenje buč. Kombajn je izdelan kot vlečeni stroj, ki ga vleče traktor. Pogon kombajna je prek kardanske osi traktorja. Kombajn je konstruiran je tako, da je transportna širina manj kot tri metre in omogoča vožnjo po cesti brez spremljevalnega vozila.

Kaj se dogaja v kombajnu? Delovanje kombajna za trebljenje buč je preprosto. Ko ima­mo bu­če raz­vrš­če­ne v vr­sto, po­bi­ral­ni bo­ben na­bo­de bu­če in jih trans­por­ti­ra na gu­mi­ja­sti trans­port­ni trak, ki nato bu­če trans­por­ti­ra v se­kal­ni bo­ben. Se­kal­ni bo­ben zme­lje bu­če in zmle­to zmes vrže v glav­ni bo­ben. Glav­ni bo­ben ima na­lo­go, da lo­či seme od dru­gih pri­me­si. Bučno seme zara­di svo­je ti­pič­ne ob­li­ke in kon­struk­ci­je bob­na pade med bo­ben in ohiš­je bob­na. To seme in maj­hen de­lež pri­me­si no­si­jo ščet­ke v trans­port­ni vzdolž­ni polž, ki seme trans­por­ti­ra v se­sal­ni bo­ben, ki ima vlo­go, da od­stra­ni čim več pri­me­si. Tako očiš­če­no seme po­tu­je v re­zer­voar za seme. Praz­nje­nje re­zer­voar­ja se iz­va­ja s pol­ži v pri­ko­li­ce.

Ko je seme pobrano, sledi pranje. Bučno seme operemo s strojem za pranje bučnega semena. Prednost čistega semena je večji izkoristek olja, boljša kvaliteta in krajši čas sušenja. Seme sipljemo z vedrom v posodo, kjer pripnemo vrtno cev in ročno mešamo, da seme malce operemo. Nato seme, skupaj z vodo, zdrsne skozi odtok naprej v vrteči boben. V vrtljivem bobnu so namreč šobe, kjer voda pod pritiskom seme še enkrat opere. Oprano seme pade v mrežasti zaboj, iz katerega seme zagrabimo v vreče ali pa na prikolico. Potem seme odpeljemo v sušilnico, kjer se posuši.

Med sušenjem je treba seme mešati. Na začetku na dve uri, nato pa vsako uro. Da vam približamo vsaj malo, koliko časa se suši seme, pride prav podatek v primeru, kateremu smo bili priča. Dve toni in pol bučnega semena se je sušilo dvanajst ur. Ko je seme suho, je treba seme še pustiti, da se ohladi.

Veliko ljudi zanima koliko kilogramov bučnih semen pride iz sušilnice po sušenju? Povprečno pride okrog 50 do 60 odstotkov manj. (Na primer: tona mokrega semena je 400 do 500 kilogramov suhega semena.)

Po sušenju sledi še faza čiščenja bučnih semen. To poteka na čistilni napravi, kjer se ločijo grobe nečistoče (posušeni deli buč, ostale mehanske primesi) od bučnih semen. Najboljše je, če se te nečistoče odstranijo takoj, ko pride seme iz sušilnice, saj je to delo olajšano, ker se te nečistoče takrat najlažje ločijo od bučnih semen. To čistilno napravo t.i. vejalnik (na Goričkem »rištau« ali »bint«) so včasih na kmetih uporabljali za čiščenje žita. Naprava ima različna sita, skozi katera padajo semena, nečistoče pa odpihne zračni tok, ki ga proizvajajo lopatice v prednjem delu naprave. Lopatice poganja elektromotor, bučno seme pa enostavno vsuješ v posebno korito, na vrhu naprave.

Posušeno bučno seme je najbolje hraniti v papirnatih vrečah, kjer lahko »dihajo«, saj so to še vedno živi organizmi z metaboličnimi procesi, čeravno so v spanju. Te vreče pa hranimo v suhem prostoru pri temperaturi od 15–18 °C.

Na spletni strani Agrosaata je zapisano, da je svetovna poraba bučnih semen sledeča:

  • 80 % (160.000 t) se porabi v pekarski industriji,
  • 10 % (20.000 t) se predela v olje,
  • 10 % (20.000 t) ostala uporaba.

Pri nas buče pridelujemo predvsem z namenom za predelavo v olje.

Foto: Janja Vlaj, Branko Poredoš in Melani Mörec

no images were found