| Avtor:

Šumijo gozdovi domači …

Jesen je čas, ko nas vse pogosteje zanese v gozd. Zakaj? Ker gremo po gobe, kostanje ali kar preprosto zaradi druženja. In katere gobe pravzaprav nabiramo? Najpogosteje »marele« (orjaški dežnik), jurčke, navadne lisičke.

Šumijo gozdovi domačiVse tri vrste gob so zlahka prepoznavne in seveda užitne. »Marelo« oziroma orjaški dežnik (Macrolepiota procera) prepoznamo po rjavem betu in po rdečem mesu na ranjenih mestih, prstanu okrog beta in klobuku velikem od 10 – 26 centimetrov. Jurčka (Boletus edulis) spoznamo po vlažnem, lepljivem klobučku velikem od 5 – 25 centimetrov, ki je včasih precej temno rjav. Pri nas uspeva več navadnih lisičk (Cantharellus cibarius) – vse od bele do oranžne. Spoznamo jih po lestvičastih lističih vzdolž beta in se proti robu viličasto cepijo. Njihov klobuk je lahko velik vse do 12 centimetrov.

In še nekaj o kostanjih. Nabiramo plod navadnega oziroma pravega kostanja (Castanea sativa), ki spada v družino bukvovk. Ime Castanea je dobil po mestu Kastanis v Tesaliji. Plodovi (kostanji) zorijo v bodičastem ovoju oktobra in novembra so rjave barve, brez vonja in bleščeči ter vsebujejo veliko škroba. Uporabni so v prehrani – lahko jih pečemo, kuhamo.

Prispevek: Tjaša Gomboc

Foto: Janja Vlaj in Sebastjan Gomboc