| Avtor:

V Sloveniji dosegel skoraj vse

Gorički olimpijec, ki mu je na olimpijskih igrah v Londonu za veliki finale zmanjkal le en zadeti glinasti golob, je postavil mejnike, ki jih bo težko izboljšati. S streljanjem na glinaste golobe se ukvarja že 23 let in cilja na Rio 2016.  

LSprejemeto 2012 je za vas pomembno leto, ki si ga boste zagotovo zapomnili. Po čem?

Prvo je to, da so se mi uresničile moje sanje. To je, da sem se uvrstil na olimpijske igre. Drugo pa tudi sam rezultat, ki sem ga dosegel na olimpijskih igrah – 7. mesto.

Kakšni so spomini in občutki na olimpijske igre, ko vam je za veliki finale zmanjkal le en glinasti golob?

Mogoče tisti en golob po sami tekmi ni bil pomemben, ker je bil rezultat že sam dober. Zdaj se včasih spomnim, kje bi ga lahko pridobil, a na koncu moram biti srečen, saj je bil ta rezultat na koncu dober.

Kateri trenutek z olimpijskih iger vam je bil najbolj všeč?

Otvoritev olimpijskih iger je bila fenomenalna. Potem vstop v olimpijsko areno, ko te gleda tako velika množica ljudi. Po televiziji je bilo slovenske reprezentance zelo malo prikazane. Pa samo življenje v olimpijski vasi. Tam sem bil točno 22 dni. Žal bi mi bilo, če ne bi preizkusil tega športnega življenja.

Kako komentirate, da ste redno zaposleni poleg tega pa profesionalno trenirate in na olimpijskih igrah dosežete 7. mesto?

Na začetku je bilo težko skupaj spraviti treninge in službo. Zadnjih deset let sem se bolj posvetil streljanju. Tudi v sami delovni organizaciji so mi šli na roko. Več dni so mi dali prostih. Ni bil tak problem, če sem rabil kak vikend, kakšnih štiri, pet dni prostih za tekmo. Na začetku je bilo težko tudi s strani sodelavcev, ker niso imeli razumevanja. Sčasoma se je to prevesilo. Zadnja leta sem se bolj posvetil treningu, bolj profesionalno. Prvih deset let je bilo vse skupaj amatersko, služba je bila več kot sama tekmovanja. Zadnja leta pa je več razumevanja s strani delodajalca. Zato sem se lahko tudi bolj posvetil. Če ti to ne omogočijo, je tudi brez veze v nekaj vlagati, pa potem na koncu, ko bi moral na tekmo, ne bi mogel.  

1. mesto na Sredozemskih igrah v Pescari

Na katere dosežke, razen 7. mesta na olimpijskih igrah, ste najbolj ponosni?

Poleg teh, da sem že devetič bil državni prvak, sem ponosen na to, da sem leta 2008 bil prvič v finalu svetovnega pokala v Seoulu. Sem edini Slovenec, ki se je v tej disciplini uvrstil v finale svetovnega pokala. Zmaga na sredozemskih igrah v Pescari leta 2009 je tudi najboljša slovenska uvrstitev. Tudi 3. mesto leta 2011 na evropskem prvenstvu in 10. mesto na svetovnem sta najboljši slovenski uvrstitvi. Prav tako državni rekord. Postavil sem mejnik, ki ga bo težko spremeniti 124/125. Od leta 2008 sem imel najboljše rezultate. V štirih letih žanješ tisto, kar si vlagal 16 let.

Ste se po olimpijskih igrah udeležili še kakšnega tekmovanja?

Takoj po olimpijskih igrah sem se udeležil tekme na Madžarskem, kjer sem dosegel 2. mesto. 5. septembra se mi je na delovnem mestu zgodila poškodba komolca, tako da se finala svetovnega pokala nisem udeležil. Bil sem povabljen kot domačin. Zdaj je sezona končana, začne se marca, ker v zimskem času pri nas ni mogoče trenirati. Vse poteka zunaj in, ko je temperatura pod 10 °C, ni mogoče več trenirati.

Vsi treningi, potovanja in tekmovanja zahtevajo tudi denarna sredstva. Na kakšen način si zagotovite sredstva za tekmovalno sezono?

Začetek je bil težak. To, kar sem zaslužil, je šlo v streljanje. Nisem imel sponzorja, ne za naboje, ne za opremljevalca orožja. Sam sem si moral kupiti puško. Leta 1995 se je začelo malo boljše tekmovati, leta 2001 je spet prišla menjava orožja. V začetku je šlo iz lastnih žepov in žepov staršev. Po letu 2008, 2009 in po zmagi na sredozemskih igrah se je začelo malo premikati. Podpisal sem pogodbo z opremljevalcem orožja. Tudi Strelska zveza je imela več razumevanja. Prišel sem pod okrilje Olimpijskega komiteja, ki vsako leto nekaj financira za razvoj strelstva. Zdaj je že malce lažje. Treningi in pot je moj delež, naboji niso več problem. Dobim jih toliko, koliko jih rabim. Tudi s puško lahko tekmujem deset let. Nekaj pokriva Strelska zveza, nekaj pa mi klub stoji ob strani. Nekako se krpa. Niso to neki proračuni 50.000 pa 100.000 evrov. Moja sezona je vredna do 10.000 evrov, brez potovanj. Potovanja na evropska in svetovna prvenstva v Evropi financira Strelska zveza, če imaš rezultate in si v tistem programu. Začetek je težak, dokler ne prideš do rezultatskega nivoja, potem je lažje.  

 Je po nastopu in odličnem dosežku na olimpijskih igrah manj težav z iskanjem sponzorjev?

Ne vem. Sponzorjev ni. To kar sem si sam zrihtal, sam se ni noben ponudil. Zadnja leta so bili že zelo skopi, več ni nihče nič obljubljal. Ko sem zmagal leta 2009 so mi veliko obljubljali, pa podpore, če se olimpijsko kvalificiram. Zdaj pa je vse utihnilo, ker vidijo, kar si jaz zadam to tudi izpolnim, če so sredstva ali pa jih ni in ali imam sponzorje ali ne. Nekaj sponzorjev sem si sam našel, ni jih veliko. Ker, če jih imaš veliko, je tudi velika obveza. Enostavno pa ni veliko časa, da bi se jim veliko posvetil. Pa tudi poznanstvo je treba imeti. Če nimaš poznanstva na tistem podjetju vse do direktorja, je tudi težko potem dobiti sponzorja.

Poleg tega, da ste član Strelskega društva Štefana Kovača iz Murske Sobote, je znano tudi, da ste član Lovske družine Radovci. Se zdaj pozimi udeležujete lovov?

Oktobra je moja sezona končana. Potem se posvetim lovom pa krmljenju divjadi, male divjadi pa skupinskih lovov. Vse tja do marca, odvisno koliko imam časa. Aktiven nisem preveč. Opravim delovne akcije, ki so obvezne. Nisem strastni lovec za trofeje, ampak ljubitelj, da živali krmim.

S streljanjem na glinaste golobe ukvarja tudi sestra Jasmina. Po vaših stopinjah pa gre tudi starejši sin Rene. Bi lahko rekli, da gre za družinsko tradicijo v strelstvu?

Mislim, da ja. Ko je že oče začel, potem jaz in sestra, zdaj se je nad tem navdušil tudi Rene. Zanimanje za ta šport je pokazal sam, brez kakšne prisile. To je tudi najboljše, če se vsak sam odloči, brez prisile. Upam, da bo tradicija šla tako naprej.

SprejemPrihajate iz majhne vasi na obronkih Goričkega – Bodoncev. Pripravili so vam že nekaj sprejemov. Kaj vam sprejemi pomenijo in kateri vas je najbolj presenetil?

Najbolj me je presenetil ta zadnji, saj sem ga najmanj pričakoval. Če bi prišel med prve tri, bi bil prepričan, da bo sprejem, ampak za 7. mesto me je toliko bolj presenetilo. Malo športnikov dobiva takšne sprejeme. Ker smo v majhni vasi, ljudje bolj spoštujejo te dosežke kot v mestih. V večjih mestih so sprejemi za vse športnike, ne za posameznike. Za ene dosežke sem pričakoval sprejeme, za ene ne. Najbolj me je pa presenetil prvi sprejem leta 2009, ko sem prišel iz Pescare. V srcu mi je najbolj ostal ta zadnji. Ura ena zjutraj, ognjemet, pa toliko ljudi na domačem dvorišču.

Se spomnite prvega zadetega glinastega goloba? Koliko ste bili takrat stari in kakšni občutki so vas spreletavali?

Ufff. Mislim, da sem bil star 16 let. Na enem pikniku sem vzel prvič v roke puško in sem od 10 golobov zadel 9. Ampak, ko sem naslednjič streljal, nisem bil več tako uspešen. Ni bil to razlog, da bi vrgel puško v koruzo, ampak samo motiv. Tako tudi zdaj pravim Reneju ali pa samemu sebi. Ni vsak dan isti, ko si na treningu ali tekmi. Bil sem navdušen. Mislil, sem da golobi letijo sami od sebe tako in da imaš prvič puško v rokah, pa 9/10 zadeneš. Potem vidiš, da to ni tako enostavno in je potrebno vložiti veliko truda.

Imate še prvo puško, s katero ste začeli tekmovati?

Zadal sem si, da nobena moja puška, s katero sem začel, ne bo nobena dobila drugega lastnika. Zdaj je z eno začel streljati Rene, eno ima oče, eno Jasmina, ena je še v rezervi.

Kaj vam pomeni?

Vsaka ima svoj mozaik, vsaka je nekaj dosegla. Težko bi mi bilo prodati katero od teh, vse so doma. Železo nič ne prosi, toliko, da jo očistiš in jo imaš v kovčku, v omari. Nobene puške ne bom prodal, vse bodo ostale do konca v moji lasti.

Kakšne načrte imate za naprej?

Zastavil sem si cilj, da bi se udeležil olimpijskih iger za štiri leta. Naslednje leto me tako že čakajo tekme. Sredozemske igre v Turčiji je že ena taka tekma pod okriljem Olimpijskega komiteja – nekakšne male olimpijske igre. V Sloveniji sem dejansko dosegel že skoraj vse. Postavil sem državne rekorde, devetkrat sem bil državni prvak. Načrti za naprej so velike tekme, mogoče še svetovno prvenstvo, če bi prišel med prve tri. Najbolj pa seveda Rio 2016.

Od oktobra naprej je mrtva sezona. Kdaj se ponovno začnejo spet treningi in tekmovanja?

Tekmovanja se začnejo že v začetku marca. Po programu je Acapulco Mexico. Običajno se prvih tekmovanj, če ni pomembno, tudi če ni olimpijsko leto ne udeležimo. Drugo pa bi se udeležil konec aprila v Al Ain v  Združenih arabskih emiratih. No pa evropsko in svetovno je tudi takšen cilj.

Kdaj priprave za Rio 2016?

Vsako sezono se začneš pripravljati in nabiraš kvote. Poglavitno je konec leta 2014 in celo leto 2015. Drugo leto bo bolj pripravljalno. Raje se kateri tekmi odpovem in tisti fond sredstev prenesem v leto 2014/2015. Leto 2016 je za nas nepomembno, ker je že konec teh kvalifikacij.

Počasi se bližajo prazniki in konec leta. Kako boste preživeli praznike?

Doma z družino in delavno. Z decembrom sem začel delati, ker sem bil na bolniški zaradi poškodbe desnega komolca. Zdaj mi je vse skupaj malo preveč naporno. Obseg dela je prevelik, roka tudi še ni čisto v redu. Zdravnik je povedal, da naj bi decembra bil še doma. Ampak, tri mesece je zame preveč, da bi bil odsoten. Zdaj, če mi najdejo kakšno lažje delo, da ne bi vozil to moko in dvigal vreče, vlačil palete težke 600–700 kg … Menili smo se, da bi vozil samo kruh, da bi bilo bolj lažje.

Kaj si želite v letu, ki prihaja, letu 2013?

Želim si največ zdravja, predvsem pa dobrih uspehov, tako strelskih kot v službi in doma.