| Avtor:

Vera v čarovništvo ali zabava?

Letos ne bo compranja, žal je letošnja vroča jesen prinesla premočne zvarke, da bi jih lahko ponudili preprostemu človeku, željnemu čarobnih napojev, ki bi ga vsaj za en dan vrnili v svet čarobnosti in magije.

Ampak če ne bo prireditve, bo pa pač ostal spomin na številne zvarke, ki so se v preteklih letih dodobra usidrali v spomin in želodce udeleženk in udeležencev, ki so bili del velikega skupinskega čaranja v kokošjem očesu. Da bi oko bolje spregledalo in videlo svet bolj mavričen in prijaznejši, to jim še ni uspelo.

Šalo na stran. Čarovnice so pojem, ki ga večina ljudi pozna kar s prve roke, saj povsod okrog njih obstajajo nekakšni čarovniki in čarovnice. Vsi nekaj čarajo, posebej takrat, ko se posamezniki izgubijo v morju težav, takrat je pač najbolje povedati, da je »ova stara comprca« nekaj naredila, da vam želi nesrečo, ker sama ni imela sreče in je zato ne želi tudi vam … V katerem stoletju pa živimo? Pa potem še razni običajni obredi za varovanje doma, družine, imetja … celo samega sebe. Da ne bi vsaka krastača in uboga vešča predstavljala v domišljiji vse preveč ljudi te pokrajine še neke skrivne in zlobne moči stare ženske, ki se je v vasi vsi bojijo; mislim, da ni vasi, kjer ne bi imeli svoje čarovnice.

Rad  bi vas popeljal v zgodovino čarovništva in vam ga skušal čimbolj nazorno in praktično prikazati. Zgodba, uporabljena za praktično razlago bo realna. Prireditev, ki je danes skomercializirana in prikazana kot nekaj zabavnega, je v resnici vse prej kot to. Oseba, ki jo bom poimenoval Milostljiva, bo tista, okrog se bo zgodba vrtela. Vračamo se daleč v preteklost, skoraj pol tisočletja nazaj.

Milostljiva je bila preprosto kmečko dekle, doma nekje visoko na hribčku prostranega Goričkega. Njen miselni horizont je bil omejen le na domačo faro in svet, ki ga je videla s svoje najemniške borne koče v dolini in okoliških gričih. Bila je v napol suženjskem odnosu do svoje moža, gospodarja, zanj je bila le ženska, ki naj poskrbi za preživetje svoje borne hiške in potomcev. Ker je živela na gričku, z vseh smeri obdana s pristno naravo, je bil to njen raj. Bila je globoko verna, za devico Marijo je slišala le v cerkvi, ko je poslušala nerazumljivo latinsko pridigo gospoda župnika. Župnik je zanjo bil božje bitje, oseba, ki ima popolnoma prav in je božji namestnik, ki vodi svojo verno čredo. Zanj je garala po krčevinah in zaplatah njiv, da je lahko ta gospod preživel in ji je omogočal, da bo zato, ker mu pomaga, nekoč lahko prišla v nebesa. Eno desetino pridelka s svojih njiv je morala žrtvovati zanj, poleg tega pa še točno odmerjeno število kokoši, jajc, mleka, drv … Poleg župnika je skupaj z možem delala še za zemljiškega gospoda, ki je zase zahteval večino vsega, kar sta pridelala.

Ženska je v svoji rajski okolici vedno znova imela občutek, da se lahko dotika neba nad sabo, v svoji preproščini se je pogosto ozirala na naravo in v njej iskala nevidne moči. Ker je bila poštena, je v njej tudi našla marsikaj uporabnega in narava ji je postala velika učiteljica, neomejen vir znanja. Pogovarjala se je z drevesi, rastlinami in okolico. Spoznavala je, da so to vse živa bitja in da se v njih skrivajo neki duhovi, ki vse to vodijo. Nazadnje je začela verjeti v njih in jih častiti, poleg vere, ki jo je dobila preko domačega župnika, je verjela še v ta svet duhovnih bitij, ki so ji pomagala, da je lahko pridelala čim več in tako preživela ne samo sebe, ampak tudi zemljiškega gospoda in gospoda župnika. Njeno življenje v gričih jo je povsem zaznamovalo in jo naredilo modrejšo in bistrejšo kot ljudi, ki so k njim prihajali iz doline, iz vasi ali mesta. Tam doli se je že zdavnaj izgubila vsaka sled za pristno naravo, vse skupaj je postalo dobesedno ena velika greznica fekalij in odpadkov. Kdaj pa kdaj je koga iz doline prineslo v njej svet, tam zgoraj, ki je bil že na prvi pogled povsem drugačen, kot tisti spodaj. Tu je bila pristna narava, tu si našel svoj mir, svet te je preprosto prevzel.

Nekega leta, kmalu po veliki noči, ko je narava že pokazala že vso svojo bujnost in začela brsteti, je v višave prišel izterjevalec, ki ga je poslal zemljiški gospod, da od svojih podložnikov pobere njemu potrebne dajatve. Že za to, da se je povzpel navzgor, je potreboval veliko napora, ker cesta v hribe ni peljala, mogoče je našel kakšne stečine, ki so jih uporabljale živali, drugače pa si je moral pot utirati z veliko muko skozi gozd. Prišel in pobral je vse, kar je bilo dogovorjeno, a zemljiški gospod se je odločil, da bo letos oženil svojo hčer in bo potreboval še veliko več stvari, kot so mu jih dajali običajno. Stisni iz njih vse, kar boš lahko, je zabrusil ne preveč prijaznemu izterjevalcu, če ne bodo dali, jim zapleni. Rečeno, storjeno. Moledovanje gospe Milostljive in njene revne družinice ni zadostovalo, dati so morali še vso tisto zalogico dobrin, s katerimi bi tako ali tako komaj preživeli. Gospe je bilo dovolj in z izterjevalcem sta se skregala, v hudi stiski je nadenj priklicala kletvice in mu grozila z nekimi višjimi silami, ki ga bodo že kaznovale.

Izterjevalec, ki je vse to slišal, je bil ves osupel. Kako si lahko to sploh dovoli, a prepiral se ni več. Vzel je težko otovorjeno  mulo in se spustil v dolino še pred nočjo. Kajti ponoči hoditi po gozdovih ni bilo ravno lepo, pa še oropali so te lahko, ker je bilo povsod veliko klatežev, ki so jih spustili iz vojske, ker za njihovo vojaško delo ni bilo plačila. V svoji vnemi in srdu do kletvic uboge ženičke je v veliki ihti spregledal veliko rogovilo v stečini in je padel ter si poškodoval nogo. Približevala se je noč in ni imel druge možnosti, kot da odšepa karseda hitro nazaj do borne hišice in jih prosi za prenočišče.

Ženica se ga je hitro usmilila in začela premišljevati, kako bi pozdravila in oskrbela njegovo nogo. V dolini bi zanj poskrbeli pri fari ali pa na gradu, ga povili v neke zavoje, če bi pa bilo huje, pa bi mu nogo odsekali. Žena, ki pa živi sredi vse bujne narave, obdana z nešteto rastlinicami, o katerih se izterjevalcu niti ne sanja, se odloči, da mu bo rano očistila z zdravilnimi zelmi. Tako kot to počne v svoji družinici. Nabrala je hitro nekaj zeli in pripravila oparek, s katerim je začela čistiti rano. Ves čas je zraven še govorila neznane besede, ki so bolniku bile povsem tuje. Poznala je namreč skrivnosti narave in iz roda v rod so se prenašale ustne govorice o nekih dobrih duhovih, ki revežu pomagajo v tem svetu, da preživi. Te iste duhove je z dobrim srcem prosila, naj pomagajo temu izterjevalcu pri ozdravljenju. Nazadnje je zanj v loncu sredi koče skuhala še nek zdravilni zvarek, v katerega je dala tudi nekaj lubja, kamnov in posušene dele nekih živali. Vse to mu je dala spiti, da bi si lažje opomogel.

Izterjevalec je zjutraj karseda hitrozapustil to hišico. Lepo se je zahvalil in ponovno mahnil v dolino. Ves čas je v sebi premišljeval o tej nesrečni okoliščini in ženici, ki ga je zdravila. Bil je bled kot stena. Pozno zvečer se je le vrnil v grad in o vsem, kar se mu je zgodilo poročal zemljiškemu gospodu. Ta ga je prav zvedavo poslušal in ga spraševal, kaj vse čudnega je videl na poti in v tej hišici. A izterjevalec kaj več kot je videl, ni mogel povedati, povedal pa je le, kaj je ženska govorila, kako mu je navrgla par kletvic in kako čudne stvari je uporabila, ko ga je zdravila. Zemljiški gospod, ki je bil malce razgledan, je vse to lepo sprejel, mislil si je, pač ženica nekaj ve, kmetje, ki so živeli v hribih so bili vedno »nekaj več«, ljudje so jih gledali s strahospoštovanjem. Že čez nekaj dni izterjevalec to zgodbo pove tudi župniku, ki se mu zgodba tudi ni zdela nič posebnega, pač ljudje s hribov, s katerimi ni dobro češenj zobati, ker da imajo neko nadnaravno pomoč, ki jih ščiti in pomaga, mu je navrgel.

Vse lepo in prav. Noga se je celila. Leto se je začelo prevešati v jesen. Župnik je ves vesel hvalil Boga, da mu je naklonil lepo letino grozdja v farnem vinogradu, vina za maševanje bo več kot preveč. Še prodal ga bo. Ampak Bog ni imel enakih misli kot on. Naenkrat so prišli nevihtni oblaki, od daleč prav s hribov so se spuščali nad dolino. Nič dobrega niso obetali. Farani so se hitro začeli zbirati pri župnijski cerkvi in zelo globoko in močno molili, da ne bo kaj hudega. Oglaševali so se tudi cerkveni zvonovi z vseh strani, na pomoč so začeli klicati preroka Elijo in ga prositi, naj odvrne nesrečo stran od njih. A nič ni pomagalo. Začela je padati kot oreh velika toča, ki je potolkla župnikovo grozdje, uničeno je bilo sadje, večji del poljščin. Bog naj bi jih torej kaznoval. Takoj so začeli mrzlično iskati krivca, ki je nad njih, poštene ljudi priklical to božjo nesrečo. Župnik se je spomnil, da je pred nekaj leti neka ženska odnesla iz cerkve človeško lobanjo. Ravno so pokopavali sovaščana, ga na parah prinesli v cerkev, kjer so se od njega poslovili svojci. Nato so ga odnesli pred cerkev, kjer so ga pokopali v kostnico, ki se je razprostirala daleč okrog božje hiše. Zatem so čez nekaj dni v cerkvi imeli mašo za pokojnikom, župnik pa je namesto telesa pokojnika prinesel simbolno lobanjo neznanega mrliča, ki so jo uporabljali vedno v ta namen. Lobanjo je dal po maši na svoje mesto. Ko je ponovno prišel v cerkev, lobanje ni bilo več. Eden od faranov se je spomnil, da je videl žensko, ki je šla med polji v hribe, pod pazduho je baje nosila lobanjo. Župnika je spreletel srh. Kaj bo ženska počela s to lobanjo, zakaj jo rabi. A še isti teden je ženska lobanjo prinesla nazaj, jo lepo namestila na svoje mesto in neopazno odšla. Župnik je bil vesel, da bo lahko maševal naprej nemoteno, na dogodek je pač pozabil.

A zdaj, ko ga je Bog očitno kaznoval, mu je ta dogodek takoj prišel nazaj v spomin. Tista neznana ženska je torej lobanjo uporabila, da bi naredila škodo. Toda, kdo je bila, tega zagotovo nihče ne ve, ker hribovci zelo poredko prihajajo v dolino. Kot nalašč so se vaščani spomnili grajskega izterjevalca in kaj se mu je zgodilo pri oni hiši. Tako, krivca smo našli. Ona zna pripravljati zvarke, ki jih v dolini ne poznajo, le kdo bi jo lahko to naučil. V šole ni hodila, še vsako leto ne pride v dolino. Kdo jo torej uči. Bog že ne, ker je Bog žensko označil kot slabo, za osebo, zaradi katere je Adam grešil. Učeni župnik se je spomnil, da je veliki svetnik Tomaž Akvinski povedal, da je ženska napaka narave, nekakšen izjalovljen moški. Spomnil se je tudi, da so ga na šolah v Italiji učili, da je ženska ustvarjena samo za to, da zadovoljuje moško pohoto, kot je trdil Janez Krizostom. Bog torej ne drži z žensko, ker je ne mara. Če nima podpore Boga, mora imeti to podporo od drugod. In namesto Boga imamo kot njegov nasprotni, zlobni del, hudiča. Od nikogar drugega ženska n mogla pridobiti svojih moči in čudežnega znanja.

Da, ta ženska se druži s sovražnikom Boga, s hudičem, njeno dušo je zapisala hudiču, ona je tista, ki jo je hudič izbral, da dela škodo dobrim ljudem. Ta satanova nevesta je kriva in nihče drug. Ukradla je lobanjo, klela je izterjevalca, ga čudežno ozdravila in še točo je spravila nad dolino. Ona je. Pa še tisti, ki so jo videli, pravijo, da je nadvse lepa, preveč lepa. Lepo pa jo je naredil lahko samo hudič, ker mu zvesto služi in z njeno lepoto hoče veliko ljudi zvrniti v nesrečo. Bog ženski lepote ni podaril, uči sveta cerkev, je premišljeval župnik. Lepo jo je naredil hudič, da bi skril njeno zlobno naravo in to, da je njegova nevesta. Kaj več še hočemo? To žensko bo župnik ovadil sodniku pri zemljiškem gospodu, ker sam pač ne sme imeti umazanih rok s prelivanjem krvi. Cerkev je namreč že zdavnaj te posle predala zemljiškemu gospodu ali mestnim oblastem, čeprav je ona pripravila pogubno strategijo uničevanja čarovnic. Vse je nared, da se žensko privede v dolino na zaslišanje. Zgodaj zjutraj bo zemljiški gospod poslal svoje biriče in sodnika v hribe, da privede pred častno sodišče to žensko, ker je osumljena, da je prav ona povzročila točo in na vse strani kaže, da je čarovnica.

(Se nadaljuje.)

Avtor: Damijan Grlec