| Avtor:

Visokodebelni travniški sadovnjaki – sopotniki dedkov in babic

Tako kot se od nas počasi poslavlja najstarejša generacija, tako se poslavljajo tudi visokodebelni sadovnjaki. Kakšno bi bilo Goričko, če ne bilo visokodebelnih sadovnjakov?

Visokodebelni travniški sadovnjaki dajejo kulturni krajini najlepši čar in veliko vrstno pestrost, od koder je slišno skovikanje velikega skovika v zgodnjepoletnih večerih, hupkanje hupkaša, trkanje žolne po deblu in drugo žvrgolenje ptic. Pod krošnjami je pisana preproga najrazličnejših rastlin na katerih se prehranjuje mnogo različnih žuželk, med njimi dosti ogroženih. Seno, ki se spravlja v poletnih mesecih, je kakovostno, saj je v njem posušeno mnogo koristnih zeli.

Nekoč je vsako kmetijsko gospodarstvo premoglo visokodebelni travniški sadovnjak, ki je imel v takratnih časih dosti večji pomen, kot ga ima danes. Takrat je bil takšen sadovnjak negovan skozi vse leto. Danes so v večji meri zapuščeni oz. niso več tako negovani. Vsak sadovnjak je vseboval več vrst sadja, pri vsaki vrsti pa je bilo več sort. Vsaka sorta je imela svojo lastnost. Bile so drugačnega okusa, čas dozorevanja je bil različen, nekatere so se dobro skladiščile … Zakaj sploh toliko sort? Večina takratnih kmetij je bila samooskrbnih in ljudje so bili v veliki meri odvisni od narave in njenih pogojev. Pozne spomladanske pozebe, suše in moče bi lahko naredile veliko škode, če ne bi gojili različne sorte. S poznim cvetenjem so se izognili spomladanski pozebi. S sortami odporne na sušo so se izognili suši. S tem so si zagotovili vsaj nekaj sadja do naslednje sezone.

V travniškem sadovnjaku niso imeli samo jablane, hruške, slive, češnje in orehov, ampak tudi višnje, marelice, breskve, skorš, kutino, lešnike, bezeg in še bi se kaj našlo. Med temi so v glavnem prevladovale jablane in hruške. To sadje so kmetje prodajali zadrugam in je bil vir zaslužka naših prednikov. Takrat so bile te vrste sadnega drevja pri nas zelo cenjene, saj so ljudje iz njihovih plodov delali razne jedi, pijače, marmelade in kompote, uporabljali so jih namesto božičnih okraskov, za darila, barvila in dišave, igrače ter v zdravstvene namene. Tak sadovnjak pa ni služil samo za pridelavo sadja, ampak je imel še več drugih funkcij. Dajal je senco živini, ki se je v poletnih mesecih pasla pod njimi, ptice v njihovih krošnjah so našle zavetje, prostor za gnezdenje, hranjenje in prenočevanje, zaščito so našle mnoge žuželke, plazilci, dvoživke in celo sesalci. Listje, ki je padlo jeseni z dreves, je pognojilo tla in zaščitilo mnogo drobcenih živali, ki so se skrile pod njega, da so lažje prebrodile zimski mraz. Visokodebelni sadovnjak je med drugim varoval tudi takratne s slamo krite kmečke hiše pred vetrovi, saj je zmanjšal njegovo moč. Drevesa so zadrževala vlago, rose so bile močnejše, s tem se je suša zmanjšala. Na strmih predelih, kjer so se pojavljali plazovi, so kmetje nasadili sadna drevesa, saj so njihove korenine zadrževale zemljo.

Visokodebelni travniški sadovnjaki izginjajo zaradi več razlogov. Postali so neuporabni za gojenje sadja, saj se na takih drevesih, ki so cepljene na sejanec težko obira in obrezuje zaradi višine dreves. Pod drevesi se z velikimi stroji težko dela. Delo pod krošnjami je zamudno, saj se treba izogibati tako debel kot tudi vej. Današnji trg več ali manj kupuje sadje z očmi. V novih sortah vidijo lepšo obarvanost, obliko in velikost, medtem ko stare sorte izgubljajo na veljavi, saj jih skorajda nikjer več ni v obtoku. Nove sorte so cepljene na šibke podlage (M9, M27), ki se lahko gojijo v intenzivnih vrstičnih nasadih, drevesa pa ne zrastejo višje od treh metrov. Stari visokodebelni sadovnjaki izginjajo tudi zaradi nedosajevanja, izumiranja zaradi starosti, zajedavcev, kot je bela omela, novodobnih bolezni in škodljivcev ter zaradi vremenskih sprememb, kot sta suša v poletnih mesecih in pozna pozeba spomladi. Škodi jim tudi močan veter, ki drevo dobesedno podere. Med zadnjimi razlogi naj še omenim zaraščanje sadovnjakov. Ko se enkrat sadna drevesa zapustijo, potem več ne rodijo, se zaraščajo in s tem izumirajo. Še preden izumrejo jih lastniki v večini primerov poderejo.

In kaj narediti, da bi se ti sadovnjaki ohranili ali celo povečali? Največ lahko naredimo sami, če imamo čut za naravo in ohranitev teh sadovnjakov. Vsako zimo poteka kakšno izobraževanje, na katerem strokovnjaki pokažejo rez visokodebelnih sadovnjakov. Visokodebelni sadovnjaki se morajo pomlajevati, se pravi, da se porežejo vse suhe in izrojene veje. Porežejo se veje z belo omelo, kajti to je najhujši zajedavec teh sadovnjakov, potem se krošnja zreči in se odžagajo vse veje, ki silijo v notranjost krošnje. Paziti moramo, da ne požagamo več  kot četrtino vej, saj s tem spodbudimo bujno odganjanje in veliko vodenih poganjkov drugo leto. Če je krošnja preveč zaraščena, jo obrezujemo vsako leto nekaj. Večje rane bi po pravilih morali zamazati s cepilno smolo, sicer lahko pride ob dolgotrajnem deževju ali mrazu do resnejših poškodb ali okužb. Lahko pa dokupimo kakšno sadiko cepljeno na sejanec, posadimo na prosto mesto v sadovnjaku ter vzgajamo od začetka.

Danes se marsikje dela semenska banka, kjer ohranjajo stare sorte. Sadijo jih po vzoru naših dedkov in babic, se pravi, da jih sadijo na sejanec in na veliko medvrstno razdaljo. Pri jablanah je to okrog 7 metrov, pri orehu pa tudi 15 metrov. Prve veje se puščajo na višini med 1,5 in 2 metra, zaradi lažjega dela pod njimi. Travinje se kosi s strižnimi kosilnicami ali celo z ročno koso dvakrat letno. Lahko se naredi tudi pašnik goved, ki je značilno za Goričko, vendar morajo biti potem sadike dobro zaščitene, da je živali ne poškodujejo. Sadje, cepljeno na sejanec, obrodi komaj po petem letu. Prvih nekaj let naj rastejo ob opori. Velik škodljivec za sadike je lahko voluhar. Obranimo se ga lahko z mrežo ali pa z zlomljenim steklom, ki ga obdamo ob koreninah. V novonastali sadovnjak lahko postavimo še preže za ptice v obliki črke T in različne domove za čebele samotarke, ki bodo služile za opraševanje ter gnezdilnice za ptice.

Prihaja čas, ko se bodo na Goričkem in v drugih deželah vrstile razstave starih sort jabolk in drugih sadežev iz naših krajev. Če imate kakšno staro drevo z jabolki, lahko prispevate sadež za razstavo, ki bo tudi letos potekala pri TK Smodiš v Otovcih.  Ponekod po Goričkem lahko na kmetijah, kjer imajo stare sadovnjake, naberete polno košarico različnih sort jabolk in poskusite nekaj, kar ni bilo škropljeno in je zraslo skoraj sonaravno.

Ekološko pridelano sadje ima velik pomen in zakaj ga ne bi vzgojili sami doma? Lahko le obnovimo visokodebelni nasad, kjer lahko pridelamo do 200 kg sadja na drevo ali pa nekaj soka oz. jabolčnika. S tem imamo zalogo kakovostne pijače do naslednjega leta, le narediti jo je treba in primerno shraniti v sodih oz. steklenicah. Sam sadovnjak lahko uporabljamo za rekreacijo, počitek na odeji pod veliko senco oreha in učilnico v naravi. Zakaj ne bi začeli z novo generacijo visokodebelnih travniških sadovnjakov, ki bi skupaj z nami potovali skozi življenje?

Prispevek in fotografije: Robi Gjergjek