| Avtor:

Zgodovina Goričkega — I. del

Gorička pokrajina je nekaj posebnega, to priznavajo celo razni duhovni guruji in zdravilci z bioenergijo. Menda je to energetsko najbolj čista in prvinska pokrajina Evrope. Človek, ki prvič pride na Goričko pomisli na pokrajino, kjer bo užival v nedotaknjeni naravi, si sprostil um in dušo, se dobro okrepčal. Ta slika je idilična, takšna, kakor jo gorički človek hoče in s kakšno se prodaja.

Kamnita sekira iz bakrene dobe v Korovcih, s strani http://www.pok-muzej-ms.si/?vsebina=dok&id=24

Ampak Goričko je vse prej kot oaza brezskrbnosti. Tudi tista mistika, ki napoji obiskovalca, ko si na spletu pogleda kakšno fotografijo, zeleni griči, pridne kmečke roke, neokrnjena narava, ob stiku z realnostjo izgine. Vsaj za domačine. Tudi, če smo doslej lahko govorili o gradu, ki baje ima sob kot dni v letu, vas moram razočarati, v diplomskem delu, ki ga bom kmalu zagovarjal, sem prišel do povsem drugačnih sklepov.

Goričko se zdi kot brez zgodovine, vemo in se pohvalimo z gradom pri Gradu na Goričkem, dodamo še katero od cerkva, najraje tisto pri Gradu ali ono v Domanjševcih, pa je goričke zgodovine konec. Kaj vemo še povedati nekomu, ki pride v te kraje o nas? Če imamo dovolj dober spomin, se spomnimo, kako sta belgijska balonarja po nesreči pristala v Ženavljah 18. avgusta 1934. Nekateri se bodo spomnili še spomenika za prvo prometno nesrečo s smrtnim izidom na Goričkem, ki sega daleč v 30. leta 20. stoletja. Verske zgodovine poznavajoči ljudje bodo še omenili vsaj Mikloša Küzmiča. In to je vse, kar lahko slehernik te pokrajine pove o sebi. Pa na Rotundo v Selu bodo vsi opozorili, da si jo je vredno ogledat, ker je učbeniški primer take zgradbe tu daleč, daleč naokoli.

Koga zanima zgodovina, bo prvo vprašanje iz množice? To je preteklost, živimo v sedanjosti, podobne klišejske odgovore bi lahko naštel na pamet za nekaj minut. Pa se bo pojavil nekdo, ki bo vprašal, čuj ti, povej mi, kdo sploh ste Goričanci. Po čem se ločite od ostalih Prekmurcev, kaj vas dela to, kar ste? Takrat pa zadrega. In bodo začeli naštevati o jeziku, ki je poseben, da smo bili skoraj 1000 let tlačeni pod Madžari, da smo blizu Avstrije ipd.

Duša Goričanca, od kod si? Kako je potekala geneza, ki je na koncu izoblikovala ljudi, ki se tako radi izven svoje pokrajine pohvalijo “Goričanec san”?

Pomanjkanje zgodovinske zavesti je več kot očitno. Roko na srce, o zgodovini Goričkega posebej veliko ne vemo niti tisti, ki se z njo ukvarjamo. Ni debelih knjig, ni izdanih virov, nekako smo kot Indiana Jonesi, ko z vsakim novim kamenčkom zapolnjujemo megalomanske vrzeli. In teh je vsepovsod na pretek. Sam sem se ob pisanju diplomske naloge srečal z vrzeljo, ki je dolga celih 210 let. Razen tega, da vemo, kdo so bili gospodarji področja, ni znanega skoraj nič. Pa to ne pomeni, da tega ni moč najti. Če bomo iskali kamenčke v mozaiku goričke zgodovine, je najbolje, da prečešemo arhive doma, Avstriji, Češki, Madžarski, Turčiji in še kje. Tako javne, kot zasebne plemiških rodbin in verskih ustanov. Cele škatle gradiva so tudi v slovenskih arhivih, ki se nanašajo na zgodovino tega področja v tisti veliki vrzeli, niti ne vemo, kaj je v njih, kaj šele, da bi lahko iz teh virov karkoli raziskovali.

Delno je kriva okoliščina, da je od druge tretjine 17. stoletja vse pisano v madžarskem jeziku, delno pa v tem, da se slovenski zgodovinarji za področje kaj malo zanimajo. Svetel zgled je dr. Darja Kerec, ki je doktorirala iz rodbine Széchy (slov. Seči), ki je bila lep čas glavni zemljiški gospodar tega področja. S porabskega vidika to zgodovino delno raziskuje tudi Marija Kozar-Mukič, pa še nekaj malega, kar se cerkvenih zadev tiče, kapucin dr. Vinko Škafar in mariborski pomožni škof dr. Jožef Smej. In potem smo tu mladi, sveže pečeni ljudje, ki nas vse zanima, pa ničesar ne moremo delati, ker smo nevešči madžarskega jezika, težko pridemo do zgodovinskih virov …

Kaj bi bilo vredu, da ob prvi predstavitvi pove Goričanec o sebi. Gorički dialekt, ki ga tako zaznamuje, kako je nastal? Kdaj so se ljudje tukaj ustalili, kaj se je velikega v prostoru dogajalo. Na osnovna vprašanja bom odgovoril v tem prispevku, nato v seriji specializiranih prispevkov tudi predstavil večini neznane zgodbe goričke preteklosti. Ko bo nekoč nekdo vprašan kaj o gorički zgodovini, bo vsekakor vedel povedat še kaj več.

Goričko je kot večina predelov bilo naseljeno že v davni prazgodovini. Ljudje so živeli na naravno težko dostopnih terenih, ob križiščih poti. Naselbine iz prazgodovine so na tem območju znane, a slabo raziskane. Razlog niso arheologi, ampak teren, ki je večinoma porasel z gozdovi in zato v sebi skriva marsikaj. Ena takih zelo zgodnjih naselbin je bila na obrobju Goričkega v Bukovnici, kraju z znamenitim Bukovniškim jezerom, ciljem mnogih izletnikov in popotnikov. Izgleda, da je teren, ki je prehajal iz ravnice v gričevje tem prvim naseljencem zelo godil. Tudi znamenita kamnita sekira, najdena v Korovcih, je iz območja prehoda v gorički svet. Sekira, ki je zaščitni znak Pokrajinskega muzeja Murska Sobota, vedno in povsod jo najdete. Slabše raziskana so nekatera manjša naselja, recimo tisto pri Lucovi; pod pojmom naselje pred 4.500 leti je moč razumeti skupino treh, štirih ali maksimalno 10 objektov.

Območje je bilo živo tudi kasneje, v času kovinskih dob, predvsem železne dobe. A ne moremo mimo slučajno najdene bronaste dragocene ovratnice, ki je bila najdena na Pertoči. Za zdaj so vsa arheološka izkopavanja bila neuspešna. Haltštatsko obdobje zaenkrat v tem prostoru ni znano, da bi zapustilo kaj velikega. Je pa tik za mejo s sosednjo Avstrijo ta kultura cvetela. Morda se bo v bližnji prihodnosti kaj odkrilo tudi na zahodnem delu Goričkega ob Kučnici in Ledavi. Tudi Kelti so bivali tu. Mura, reka, po kateri ima Prekmurje ime, je keltskega izvora. Murus sicer latinsko pomeni zid, a je izvor te besedi keltski. Da, pri Rimljanih smo. Gorička pokrajina zanje ni bila preveč pomembna, hrastovo-bukovi gozdovi na vse strani, zato je bila že sama cesta skozi to območje v tistih časih prikladna za raznorazne kriminalce. Večje naselbine rimskih časov na tem področju ni. Na ravninskem delu so bile sicer najdene rimske vasi, vicusi, en vicus se domneva tudi na južnih obronkih Goričkega. Tudi kmečkih gospostev, t.i. vil rustic ta prostor do pred kratkim ni poznal.

Z aeroarheologijo, to je slikanjem pokrajine iz zraka, so ugotovili, da je ena takih vil rustic bila v Kraščih, pokaže se vsake toliko časa, ko je vodostaj v jezeru zelo klavrn. To priča, da je tod mimo mogla teči rimska cesta. So pa zato veliko bolje zgovorni grobovi, t.i. rimske gomile. Teh pa je v gorički pokrajini kar nekaj, najbolj znane so tiste v Gerlincih, ki so, žal doživele obisk še pred arheologi in so večinoma izropane. Gerlinci dajejo tudi vpogled v to, kako se je staroselsko prebivalstvo mešalo s prišleki. O bogastvu pričajo še nekatere gomile iz Vučje Gomile, Vidoncev in drugod, ni jih namreč malo. Tam, kjer “cvete penez”, je nekoč zapisala znana raziskovalka rimske arheologije Iva Mikl Curk. Cesta, ki smo jo omenili, kam je peljala? Iz antičnega Ptuja v antično Savario, pod katere upravo je današnje gornje Prekmurje tudi spadalo; današnji Szombathely na Madžarskem, rojstno mesto zavetnika vina, svetega Martina. Nedavno oživljena pot svetega Martina pelje tudi preko naših krajev, ustavi se v Domanjševcih. Prostor je v rimskih časih, posebej v propadanju imperija doživel veliko hudega. Vpadali so Markomani in Kvadi, kasneje je tod verjetno prodiral Atila, vladar Hunov, tudi Šiba božja. Izročilo z druge strani Mure je polno legend o Atili, vsekakor je moral preko tega ozemlja, ker druge poti ni bilo.

Tako je prebivalstvo dočakalo srednji vek … (Nadaljevanje sledi.)

Avtor: Damijan Grlec