| Avtor:

Zgodovina Goričkega — II. del

(Predhodni prispevek: Zgodovina Goričkega — I. del)

Tako je prebivalstvo dočakalo srednji vek. Seveda se jim ni naenkrat svet postavil na glavo, kajti predvsem panonska provinca je še nekaj desetletij po propadu Rima igrala pomembno vlogo kot branik antične kulture in olike. Kaj se je zgodilo z glavnim poselitvenim jedrom v dolini Ledave, zaenkrat še ni mogoče povedati, vendar skupnost ni več bila homogena kot nekoč, zdaj je bila bistveno manj številčna in začeli so jo ogrožati številni novi prihajajoči narodi. Čisto možno je, da je tudi te kraje zajelo Ostrogotsko kraljestvo, ki je nastalo na pogorišču nekdanjega osrčja rimskega imperija.

Razstava o slovanski poselitvi Prekmurja Tü mo; Pokrajinski muzej Murska Sobota

Gotskih ostankov poznamo v slovenskih deželah izjemno malo, omejeni so le na Kranj, Rifnik in Dravlje. V madžarski pusti v bližini Keszthely je tisti čas stala mogočna utrdba, kjer naj bi nekaj časa bival sam ostrogotski kralj. Gotska vladavina ni trajala dolgo, porazili in uničili so jih Bizantinci. Pot v Italijo je bila spet odprta. Tokrat so pritisnili Langobardi in Avari, ki so v madžarskih prostranstvih uničili gepidsko državo. Država v tem času pomeni nek teritorij, ki so si ga vzpostavila konjeniška ljudstva, njen obstoj je odvisen od vojaških spretnosti kralja in glavnih knezov; nemalokrat se take države po smrti kralja zrušijo, lep primer zato je mongolski imperij po smrti Džingiskana.

Avarska zapuščina vključno z velikimi in bogato opremljenimi grobišči leži na področju županij madžarske puste. Na Goričkem zaenkrat še ne poznamo nobenih avarskih sledi, prav tako ne gepidskih.

Prazen prostor, ki so ga prej naseljevali Langobardi so tako prevzeli novi prišleki Slovani, gradnja železniške proge do Hodoša pred leti je dala nekaj podatkov o njih. Slovansko gradišče, najbolje vidno iz zraka je locirano v Selu, kjer so bila izvedena manjša arheološka sondiranja,  za določitev starosti gradišča. Nedaleč od meje z Avstrijo, v avstrijski Štajerski je potrjeno bivanje Karantancev, njih država je očitno segala vse do vzhodnega vznožja Alp. Morda so imeli stike s tem prebivalstvom tukaj.

Slovanska poselitev Prekmurja kot celote je bila zelo velika neznanka, izkopavanja na trasi avtoceste pred leti so dala osupljive rezultate. Vendar spet ne za Goričko, pač pa območje okrog Murske Sobote, najdišča pri Krogu in Kotare-Baza, Nova Tabla pri Murski Soboti …

Slovanska plemena niso uživala samostojnosti, bila so pod jarmom mogočnejših Avarov, svojo odvisnost so zagotavljali s slovanskimi pomembneži- talci na avarskem dvoru. Vpliv avarske nadvlade je bil lepo prikazan na nedavni razstavi Pokrajinskega muzeja Murska Sobota o slovanski naselitvi v Prekmurju; na lončenini slovanskih časov so vidni številni avarski elementi. Prepletanje raznih stilov ni sicer nič novega, lepo pa kaže soodvisnost in prepletanje več kultur.

Avarski kaganat (vodja se imenuje kagan) se je na področju panonske nižine držal skozi7. in8. stoletje, dokler si ga ni zaželel mogočen sosed, ki je rasel na Zahodu, Frankovsko kraljestvo. Niz težkih in hudih frankovsko-avarskih vojn je prinesel konec te države, v teh pohodih je bil soudeležen tudi sam Karel Veliki s svojim sinom. Ko so zajeli avarski šotor, kjer je bival sam kagan, je bilo leta 796 avarskega vladanja konec. Avari so ostali, iz naroda gospodarjev je nastala manjšina, ki se je deloma spojila s preostalim prebivalstvom, deloma pa izginila. Preprosto kakih 70 let kasneje ni več omembe o njih. Taka je bila usoda premaganih narodov tistega časa, brez izjeme.

Franki so iz zahodnega dela ustanovili avarsko mejno marko, ki se je kasneje zlila s Karantanci. Hude pretrese je to področje trpelo za časa upora Ljudevita Posavskega proti Frankom, ki se je uprl samovolji novega frankovskega poveljnika v Furlaniji. Upor in vojne za njim so povzročile konec slovanskega modela kneževin, Franki so organizirali model mejnih mark ali grofij, kar je bilo veliko priročneje za obrambo.

Pribina, po izvoru knez iz kneževine Nitra (današnja Slovaška) je okrog leta 840 dobil od Frankov darovano ozemlje Spodnje Panonije, kjer je kasneje zrasla močna slovanska država. Pribina in Kocelj sta v tistih časih bivala daleč stran ob Blatnem jezeru, v Blatogradu. Po določitvi meje za pokristjanjevanje na reki Dravi, je škofiji Salzburg (edina v tem času tu daleč daleč naokrog) pripadla naloga pokristjanjevanja tukajšnjih Slovanov. Sredi 9. stoletja je stekla zelo močna pokristjanjevalna akcija. Pod vodstvom škofa Liuprama je bilo posvečenih na celotnem ozemlju države veliko cerkva. Nekaj se jih locira tudi v Prekmurje.

V to prvo skupino posvečenih cerkva naj bi sodila tudi cerkev v kraju Lindolveschirichun. Tukaj pa se začno resne težave, ker zgodovinarji natančno ne vedo, kje naj bi ta kraj sploh bil. Najbolj popularni razlagi sta Lendava in Grad (Gornja Lendava). Dejstvo je, da je župnija pri Gradu prafara in kot taka ima veliko starost. Vizitacijski zapisnik iz leta 1698 govori o tem, da je takrat tu še stal zelo nevaren, nagibajoč se samostojen zvonik, ki je bil ločen od cerkve. Arhitekturno tak zvonik sega še pred dobo romanike, nekaj romanskih potez pa ima ohranjenih tudi sama župnijska cerkev, vendar je romanska cerkev verjetno izginila v visokem srednjem veku, ko so ti kraji bili na udaru različnih vojska in plenjenj.

Podobno kot pri Gradu znani intelektualec Jožef Košič takšen zgodnji verski objekt omenja tudi pri Sv. Juriju, vendar so viri za to povsem neznani. Tako kot gračka je tudi jurjevska fara bila takrat prafara, njen zavetnik sv. Jurij pa kaže na to, da je izjemne starosti, saj je ta zavetnik eden tistih, ki so bili uvedeni na mestih, kjer so se uničili stari poganski kulti. Izjeme za to ni. Arheologija bo morda nekoč povedala svojo zgodbo.

Prebivalstvo, ki je sedaj že precej multietično, je pričakalo prihod Madžarov, stepskega nomadskega ljudstva z območja sedanje Mongolije. Njihovih sledi v teh krajih ne poznamo, so pa verjetno te kraje uporabljali kot tranzitno pot na svojih roparskih vpadih v območje današnje osrednje Slovenije in dlje do severne Italije. Več o njih in njihovem prihodu pa v naslednjem delu te serije.

Avtor: Damijan Grlec