| Avtor:

Zgodovina Goričkega — IV. del

(Prvi trije deli goričke zgodovine: I. del, II. del, III. del)

Zadnjič smo si bili primorani ogledati stanje madžarske zgodovine pred naselitvijo v naše kraje, da bi bolje razumeli, kaj so le-ti prinesli s sabo in kaj je to pomenilo za prostor. Ker smo v prispevku pred tem končali s kneževino Spodnjo Panonijo na območju Blatnega jezera, ki je obstajala sredi 9. stoletja, se sedaj tja tudi vračamo.

Ostanki bazilike sv. Hadrijana v Blatenskem Kostelu, središču krščanstva Spodnje Panonije v času knezov Pribine in Koclja; Medieval Hungary, http://jekely.blogspot.com/

Za pokušino sem izbral nekaj vrstic iz Košičevih Starin (objavljeno v Časopisu za narodopisje in zgodovino, v zvezku 2, leta 1914, ko je celoto objavil profesor Josip Gruden). Jožefa Košiča bomo spoznali, ko se bomo mudili pri zgodovini 19. stoletja, enkrat pozno v tem letu. Košič je bil župnik pri Gradu, zelo načitan in le popravljalec tega rokopisa, avtorja zagotovo ne poznamo. Pisal je knjižni prekmurščini, njegove trditve so danes bolj ali manj pod vprašajem, ker ne poznamo virov, iz katerih je pisatelj tole spisal.

Tako piše o območju Prekmurja in Goričkega z vidika vere v času kneza Koclja:
»Privinov szin Kocel, ovak tüdi Hezilo imenüvan je tüdi dober in szkerben gaszpoud bio za svoje tükarske Szlovene … Tü se je escse vnogo poganov najslo, steri szo najmre vecs šen majoucsi, za toga volo nejszo k kersztsansztvu prisztoupili. Tem je z lejpa vero kersztsanszko priporocsao, one je pa pohvalo, obatrivao i pokrejpo, steri szo še pervle na pravo vero katolicsanszko sztanili. Pokedob bi pa nyemi toušili Szlovenje, ka nye teško stane blizi ne meti cerkve in mesnikov, Hezilo miszlo si je, kak bi nym mogao pomocsti. Med tem ga je obiskao szoligradszki Erszek, steri je uprav za toga volo šelo z nyim gucsati. Zdaj szo tak nasztanile noue cerkve v Turniscsi, Sv. Nedela (gornyo Petrovci), Kre Ceszte (zdaj v Rogacsovci ali sz. Gyürii) ino v Szeli. Te cerkve szlovenszke, kak niti te pervejše, szo nej ne mele türna, nej zvona, stere bi dobre lüdi k bošoj slüsbi vabo nego szo jih po vküp zbitih blanyaj ropotali, gda szo lüsztvo k bošoj slüšbi vabili. Nase perve papinnszke cerkve szo bile male, leszene za volo malo kersztscnikov in zmenkanya mestrov i sztroska. Sztale szo na brescseci.«

Tako je torej o tem pisal znani župnik Jožef Košič, ki je umrl leta 1867. Prekmurščina prve polovice 19. stoletja; zapiske je našel od vizitaciji gračke cerkve znan prekmurski narodni buditelj dr. Franc Ivanoczy, ki ji jih je po nekaj letih hrambe pri sebi podaril zgodovinarju Grudnu v Ljubljani, ko ga je ta spraševal po kakršnemkoli gradivo za zgodovino ogrskih Slovencev. Gruden je spis označil kot zelo naiven in mestoma vprašljiv, saj kot sem že omenil, ni podatkov o virih. Leta 1832 je gračko cerkev doletela neka nesreča, kot piše v uvodniku starin, kaj ne piše, možno je, da je del gradiva tudi za vedno izginil. Nenazadnje je gradiva za obdobje 1000-1526 v madžarski zgodovini le nekaj okrog 350.000 listin, kar je skoraj nič. Nemške dežele in avstrijske dežele imajo že samo za nekatera stoletja ali še manj na milijone včasih desetine milijonov listin. Zato je zgodba o madžarski zgodovini in s tem tudi naši, gorički, postavljena bolj ali manj v same domneve, ki jih tu in tam dopolni kakšen vir.

Salzburški nadškof Adalwin, kot je razvidno, je posvetil štiri cerkve, ki se omenjajo kot ad Ortahu, ad Weride, ad Termperh, ad Fizkere. Lokacije teh pojmov so popolna neznanka, zato tudi Košič tukaj bolj ali manj domneva, edino če je imel takrat še kake vire, ki jih mi ne poznamo več. Edina dokaj logična je omemba lesene cerkvice, brez zvonika in zvonov Kre ceste, ki jo avtor postavlja v Sv. Jurij ali Rogašovce. Kot smo že spoznali pred časom, je tukaj tekla mimo rimska cesta do Savarie, na kar opozarja rimska vila v Kraščih ter kopica rimskih gomil vzdolž gričevnatih grebenov na obeh straneh Ledave (Gerlinci, Fikšinci, Vadarci …).

Košič omenja, da se je Kocelj tu soočil z velikim številom poganov, ki so molili svoje bogove in krščanstva niso potrebovali. Poselitveno jedro iz antičnih časov je resda bilo v teh krajih ob Ledavi, a podrobnejših podatkov zaenkrat še nimamo. Arheolog Branko Kerman piše v nedavno izdanem katalogu ob odprtju razstave Tü mo, slovanska poselitev Prekmurja, da so se najprej Slovani ustalili na ravninskem delu, ki je prehajal v rahle vzpetine okrog Murske Sobote, šele kasneje naj bi se naselili v starem antičnem naselbinskem jedru ob Ledavi. Vsekakor so vse te stvari bolj domneva, ker ni zaenkrat še nobenih arheoloških dokazov za te trditve. Ker je verjetneje, da so najprej Slovani zavzeli prostor Gornjega Prekmurja, ker so prišli s severa, tu so naleteli na ostanke antične poselitve. Duhove buri tudi zakladna najdba slovanskega orodja iz Mačkovcev, o kateri žal ne vem povedati ničesar. Glede Gornjih Petrovcev imamo prve vire šele iz visokega srednjega veka, Selo je prav tako iz tedanjih časov, mogoče kakih sto ali kaj več let prej. Za Turnišče pa tudi vemo, da so jih ustanovili v času, ko so se v Lendavo naselili Banffyi ali malenkost prej pod rodovino Jura, ki se je iz tega prostora umaknila.

Ker smo končali s Kocljem, bomo z njim nadaljevali. Spodnja Panonija je bila sredi 9. stoletja kot nekakšen »divji zahod« za Franke pod Karlmanom. Tudi talilni lonec številnih ljudstev, od Slovanov, Gepidov in Avarov, ki so še živeli tu, so prihajali v to območje še množično Karantanci, Slovani severno od Donave in Bavarci. Značaj talilnega lonca je to območje imelo še dolgo v novi vek. A še prej kot postavimo temelje za nadaljnji zgodovinski razvoj območja, moram nekaj malega povedati, kaj se je dogajalo tu pred Kocljem, tik ob smrti njegovega očeta Pribine, ki so ga okrog leta 861 ubili Moravani. V Vzhodni marki, kamor je spadalo območje med Savo in Donavo (v tem ozemlju je bila samostojna Spodnja Panonija, last Pribine), je kralj Ludvik Nemški odstavil verolomnega bavarskega prefekta Ratboda ter nastavil na to mesto svojega sina Karlmana. Ta se je kmalu povezal z Moravani ter se uprl očetu, življenje je izgubil Pribina, nekaj grofov pa je bilo primoranih zbežati v zavetje samostanov, saj je Karlman nastavil svoje ljudi. Koclja je Ludvik Nemški sam poslal iz pribežališča v Regensburgu ponovno na ta divji zahod, da prevzame očetovo posest. Zanimivo je, da se med temi pregnanci omenja tudi nek grof Riheri, ki je vladal na območju Szombathelya, kar nakazuje na neko lokalno samoupravo območja pod knezom Kocljem.

Kocelj je do leta 865 umiril razmere, saj takrat že srečamo salzburškega nadškofa Adalwina, ki ga omenja tudi Košič na njegovem dvoru. Salzburg se je pripravljal na nov val evangelizacije, vendar mu je načrte prekrižal velikomoravski knez Rastislav, ki je semkaj poslal Cirila in Metoda, torej pravoslavca iz Bizanca. Ta odločitev Koclja je močno spodkopala odnose s Franki, spet so bili na bojni nogi, sveta brata sta zbežala v Rim k papežu, Ciril je tam umrl, papež pa je zelo izzivalno odločil, da naj postane Metod nadškof Spodnje Panonije; Salzburgu je zavrelo. Metoda so ujeli in ga obtoževali vseh mogočih stvari, šele zelo ostro posredovanje papeža je pripomoglo izpustitvi, vendar se je Metod hitro umaknil nazaj na Moravsko.

Okrog leta 875 Kocelj izgine iz zgodovine, nekateri nezanesljivi viri pravijo, da je bil obtožen veleizdaje, saj so sedaj Franki in Moravani dosegli mir, Kocelj pa je bil sedaj sam proti vsem. Nekaj let zatem je umrl tudi Karlman, nasledil ga je sin Arnulf, imenovan tudi Arnulf Koroški, ki je dokaj samostojno upravljal te posesti. Že takoj sta se spopadla v krvavi triletni vojni Arnulf in njegov izzivalec moravski knez Svetopolk. Kronist je Svetopolkovo divjanje zapisal takole: »Klal strahovito in krvoločno kakor volk ter največji del opustošil z ognjem in mečem«. Arnulf je uspel z njim leta 885 doseči premirje, kar mu omogočilo prevzem oblasti v Vzhodni marki. Da so bili opustošeni v tej vojni tudi kraji današnjega Goričkega, ni dokazov zaenkrat, vendar pa so ležali v območju, ki ga kronist podrobno opisuje. Leta 892 je Arnulf v zavezništvu z bavarskimi, frankovskimi in alemanskimi knezi začel boj za osvojite podonavja, na pomoč so mu celo priskočili Madžari, ki so dodobra opustošili velikomoravske dežele. A ta korak je bil usoden. Svetopolk je leta 894 umrl, Madžari pa so se sedaj obrnili proti Arnulfu. Za vedno je bilo frankovske oblasti v teh krajih konec. Madžari, ki so jih imeli na Zahodu za nove Avare. Oziroma so jih označevali za Hungariae, kar izhaja iz besede za Hune. Kot so Huni pred sredo 5. stoletja oplenili Rim, tako so nadaljevali tudi Madžari.

Prihodnjič bomo pogledali v zgodovino prihoda in ustalitve Madžarov na področju nekdanje Spodnje Panonije, njihovih odnosih s frankovskimi, bavarskimi in ostalimi sosedi ter začetek utrjevanja njihove prisotnosti, vse do ustanovitve novega ogrskega kraljestva. Obdelali bomo dokaj kratek čas do nekje zadnje četrtine 10. stoletja.

Damijan Grlec