| Avtor:

Zgodovina Goričkega — prihod Madžarov (III. del)

(Predhodna prispevka: I. del, II. del)

Madžarskih puščic reši nas, o, Gospod. Tako so molili v zahodni Evropi v strahu pred Madžari, ki so po prihodu v Karpatski bazen pomenili novo grožnjo za ustaljen red in organizacijo zahodne, krščanske Evrope. Ali pa ljudska modrost, ki pravi, da koder je šlo madžarsko kopito, ne rase več trava. Takih in podobnih pričevanj je v kronikah tistega časa zgodnjega 10. stoletja ogromno.

Veliki knez Arpad, Wikipedia, ciklorama Árpáda Fesztya Prihod Madžarov

Toda, kako se je sploh odvijala zgodba, ki je pripeljala nove, nevarne nomade tako blizu krščanske Evrope? Kot vedno v zgodovini je šlo za kupčkanje, sklepanje nevarnih zavezništev, ki so se končala na najbolj klavrn način. Frankovsko cesarstvo se je po smrti Ludvika Pobožnega razdelilo na tri dele in s tem se je začela njegova slabitev, ki je privedla v medsebojne obračune vseh treh novih kraljestev, torej hude državljanske vojne. Te so vedno pomenile pravo priložnost za takšne ali drugačne pustolovščine, ki so na koncu tiste, ki so si jih privoščili, drago stale.

Že stari Rim, ki na pomoč pokliče najemniška germanska plemena, ki mu služijo kot elitna vojska, nato pa kot njegov konec, je dovolj zgovoren. Na enak način so v ta prostor prišli tudi Avari, ki smo jih že spoznali. Langobardi so naleteli na močnega soseda, Gepide, ki so jim bili v napoto. Poklicali so na pomoč vzhodne sosede, Avare, ti so skupaj z Langobardi uničili Gepide, nato pa zahtevali plačilo zase. Nič manj kot to, da so Langobarde prisilili k umiku s področja, še sreča, da je bilo prosto območje severne Italije in današnje osrednje Slovenije, kamor so se Langobardi lahko naselili.

Še preden pa povem, kako so Madžari prišli v prostor in kakšne spremembe so povzročili, pa nekaj o njih o samih. So ugrofinskega porekla, s področja nekje med stepami Mongolije in južno Sibirijo. Daleč za rekama Volgo in Ob, tam naj bi bili doma. Območje so v visokem srednjem veku imenovali Hungaria Magna. Torej Velika Ogrska. Prvi sunek so mogoče bili Huni, ki so bili prvi veliki selivci, ti so jih potisnili baje malce bolj proti Zahodu. Nato so bili pod jarmom Hazarov, ene od turških plemenskih zvez, tega dokaj neprijetnega jarma so se otresli šele leta 830. Od te zveze je že prej, v poznem 7. stoletju pobegnila skupina Onogurov – Bolgarov, ki se je preselila bolj k zahodu, postali so vzhodni sosed Bizanca onkraj Donave.

To so bili časi, ko Madžari temeljito spremenili svoje navade, se začeli ukvarjati s poljedelstvom, takrat so tudi zadobili mnoge poteze turškega in iranskega izvora, saj so jih ta ljudstva v njihovi domovini obkrožala. Madžari so si pridobili veliko politično moč in se notranjepolitično osamosvojili od Hazarov, naselili so se v stepah severno od Črnega morja, ta njihova prva samoupravna skupnost ali državna tvorba se imenuje Etelköz. Že leta 839 jih najdemo prvič v evropskih virih, nedvomno imenovane kot Madžare, v bizantinskih virih.

Sredina 9. stoletja je prvo obdobje, ko so se prvič podali na roparski pohod proti Vzhodnofrankovskemu kraljestvu, napade so še nekajkrat ponovili, a preselili se še niso. Za Bizanc, ki se je otepal vseh novih prišlekov, saj so mu ti pomenili izjemno grožnjo in nestabilnost, je bilo vse to nočna mora. Kot že veliko prej v zgodovini je bolje civiliziran narod za mir moral nekaj dati, zavezništva s polnomadskimi ljudstvi, ki so drago stala. Enkrat z enimi nato z drugimi.

Bizanc je po ustalitvi Madžarov v Etelközu imel pomembnega vojaškega partnerja, ki jim je nekaj časa precej koristil proti vsem ostalim sovražnikom imperija. Okrog leta 850 so se Madžari preselili preko reke Don, bolj k zahodu. Njihovo dokaj mirno življenje je vzburil nov val selitev turških ljudstev, ki jih je takoj po ustanovitvi perzijskega Sasanidskega imperija, z obsežnimi vojaškimi akcijami sprožil emir Ismael ibn Ahmed. Turška plemena okrog Aralskega jezera so bežala proti zahodu. Najprej Uzi, ki so izgubili vir dohodka, svoje govedo. Zato so se maščevali Pečenegom, ki so živeli vzhodno od Volge in jim dodobra zdesetkali njihove izjemno donosne in bogate črede. Ti so zato prišli še bolj na zahod, na ozemlje Madžarov, miru je bilo naenkrat konec. Pečenegi so vsaj dvakrat imeli vojno z Madžari, bizantinskimi pomočniki. Bizanc je imel zavezništvo z Madžari vse do leta 894, ko se je zgodil obrat. Rabil jih je proti prišlekom Bolgarom, ki so si na njegovih severnih področjih ustanovili svojo državo in ogrožali Bizanc s svojimi slovanskimi in kasneje turškimi zavezniki. Prihod Pečenegov je Bolgarom ponudil odličnega zaveznika,  to takoj rodi sadove, tolčejo po Madžarih, bizantinskih zaveznikih. Boj proti Bolgarom s pomočjo Bizanca je Madžarom prinesel marsikaj, spoznavali so teren in vršili prve napade na zahodu, prvič leta 862. Ko je bil bolgarski car Simeon leta 894 poražen, se je razmerje moči temeljito spremenilo.

Madžari so bili prosti bizantinskega zavezništva, iskali so novih. Našel jih je nov zahodnoevropski prijatelj, moravski knez Svatopulk, ki je bil ogrožen zaradi skupnega frankovsko-bolgarskega rovarjenja in rušenja njegove države.  Svatopulk je istega leta umrl, Madžari pa so dobili lepo priložnost, da oplenijo njegove dežele, še posebej zato, ker naj bi to zavezništvo tudi preklical. Madžari so se leta 895 preselili preko prelaza Verecke v današnji Ukrajini v Karpatski bazen, še prej pa so prisilili vse v vojno vpletene strani k prenehanju sovražnosti. Moravci in Franki so sklenili hitro premirje, Bolgar Simeon je zavlačeval in prosil za premirje Bizanc, hkrati pa sklepal zavezništvo s Pečenegi. A toka zgodovine ni bilo mogoče več ustaviti. Ušteli so se vsi.

Ker so Madžari že pod Bizancem spoznavali teren, se jim ni bilo težko znajti, po prihodu v Karpatski bazen niso prišli semle ropat, ampak živet. Njihov vrhovni poveljnik je bil Arpad, gyula. Vzhodni predeli Karpatskega bazen so bili nikogaršnja zemlja, obrambni pas med frankovskim in bolgarskim kraljestvom. Na kak poseben odpor ni bilo mogoče računati. Legendarnih 7 madžarskih plemen je prišlo v Transilvanijo in dolino reke Maros, kar je postalo novo jedro njihove naselitve. Po izročilu si je vsak od sedmih plemenskih knezov postavil svoj grad, odtod ime Transilvanije kot Sedmograške. Torej sveta domovina Madžarov.

Šele zdaj, po tej ustalitvi in dokajšnjem neuspehu v nadaljnem boju proti Pečenegom, se začne novo obdobje zgodovine. Vzhodnofrankovski kralj Arnulf Koroški, že cesar, se spopade s tekmecem langobardskim kraljem Berengarjem, ki tudi uveljavlja pravico do cesarske krone. 5000 madžarskih konjenikov pridre na Zahod, Benetke jih zadržijo, a uspe jim katastrofalno poraziti Berengarja v dolini reke Brente. A Arnulf še istega leta umre, priložnost Madžari izkoristijo za osvojitev Panonije leta 900, dve leti kasneje še Moravske. Sedaj vedo tudi za najkrajšo pot na Zahod, poznajo razmere, tako politične kot civilizacijske.

Arpadovi sinovi in vnuki postavljajo nove temelje njihove državnosti. Arpadovega sorodnika Kurszána umorijo v spletki, ki jo načrtujejo Bavarci leta 904, Arpad umre 907. Vendar glavnina Madžarov naseli področje okrog Donave, to področje je sedaj njihova nova domovina. Madžari so tu naleteli na slovanske elemente, pa tudi avarske. Od Slovanov so prevzeli nekaj sto temeljnih izrazov na področju kmetijstva. Karpatski bazen in Panonija sta takrat štela med300 000 in600 000 prebivalcev od 100 000 do 400 000 je bilo Madžarov. Tu so bili še slovanski narodi, predvsem na severnem obrobju na današnjem Poljskem, Češkem in Slovaškem, precej pa je bilo tudi muslimanov, ki so v utrjenih postojankah skrbeli za trgovino na dolge razdalje.

Ropanja Zahoda so dobila nove strahotne razsežnosti, saj so prodrli v južno Francijo, do kordobskega kalifata v Španiji, nemške dežele, Italijo … Ves ta uspeh lahko pripišemo spretnostim na konju in odličnemu poznavanje lokostrelstva ter seveda njihovim smrtonosnim puščicam,  proti katerim so molili po celi Evropi. Bizantinci so njihovo vojaško taktiko kot zgodovino podrobno zapisali, isto muslimanski viri. Zahod je bil tedaj bolj ali manj paraliziran od notranje anarhije, kar je bila voda na njihov mlin. Bavarci so bili z veliko protiofenzivo leta 907 potolčeni, prvi preobrat je pomenila bitka pri Merseburgu, kjer jih je leta 933 saški kralj Henrik I. Ptičar porazil s pomočjo temeljne reorganizacije vojske.

Madžari so od leta 924 do tedaj zahtevali mir, ki ga je nemški vladar seveda kupil, kot smo videli, samo zato, da je izvedel modernizacijo vojske. S tem porazom je bilo za Madžare tudi konec donosnih odkupnin. Madžari so se sedaj usmerili predvsem v južno Nemčijo, a ko je oblast utrdil Henrikov sin Oton, kasneje imenovan Veliki, se je na Madžare usul plaz katastrofalnih porazov, z najhujšim pri Augsburgu leta 955. Še preden se je ta bitka zgodila, je bavarski knez Henrik (ni isti prejšnji Henrik!) vpadel v Panonijo in jo razdejal, ubil enega od madžarskih vrhovnih poveljnikov in strl njihovo vojsko v severni Italiji. Nato je sledil seveda Augsburg, ki pomeni konec nevarnosti za Zahod.

V tem času so se Madžari usmerili proti Balkanu in Bizancu, a tudi tam ni šlo več kot prej. Pod vtisom Otonovega zmagoslavja nad njimi je Bizanc nehal plačevati mir. To je tudi čas, ko se Madžari prvič spogledujejo z religijo, sprejeli bi radi krščanstvo, a njihovo prošnjo in namero Rima ustavi Oton. Nato poskušajo v Bizancu s pravoslavjem, tudi neuspešno. Po nekaj knezih je prišel knez Geza, okrog leta 970. Ta leta odpirajo novo poglavje, ki pomeni ustalitev Madžarov, sprejem vere, nastanek nove države. A o tem prihodnjič, ko bo veliko več govora tudi o področju Goričkega. Ta sprehod skozi madžarsko zgodovino do nastanka njihove države pa je bil nujen, za razumevanje prihodnje zgodovine tega področja. Naslednjič začnemo z novo državo, ki bo kmalu nastala, Ogrskim kraljestvom.

Damijan Grlec