Zgodovina Goričkega — VI. del

V dosedanjih petih delih Zgodovine Goričkega smo spoznali preteklost prostora v širšem oziru preko sredine 10. stoletja; antika, preseljevanje ljudstev – naselitev Slovanov, Spodnja Panonija, vdori Madžarov, njihova ustalitev in začetki nastajanja njihove države. Pod knezom Gezo so Madžari vzpostavili vse tiste inštitucije in pripravili podlago za nastanek madžarskega kraljestva, ki zagleda luč sveta leta 1000, s kraljem Štefanom iz dinastije Arpadovičev na čelu. 

Nova država je bila izjemno šibka. Vsi veliki sosedje naokrog so ves čas upali, da bo ta država razpadla. Večkrat je zato bila tarča raznih vojska, celo bavarske, ki se je kot številne druge, spustila v vojno s polciviliziranimi Madžari. Madžari so v tem času prejeli krščanstvo, nastajale so najbolj znane cerkvene ustanove v državi, nadškofiji v Kalocsi in Esztergomu, slovita opatija v Pannonhalmi … Velikanski vpliv za začetek krščanstva v teh krajih so imeli tujci, predvsem Francozi.

Ozemlje Goričkega je bilo del t.i. obrambnega pasu, gyepüja, ki je razmejeval ozemlji madžarskega kraljestva in nemškega svetorimskega cesarstva. Pas se je čedalje ožil. O njem je bilo nekaj malega napisanega že v prejšnjih delih, kot vemo je bil sestavljen iz okopov in lesenih utrdb. Izjemno pomembno vlogo v obrambi tega pasu je imelo domače, slovansko prebivalstvo, t.i. jobagioni oziroma stražarji, kajti to je bila stražna krajina. Cel kup slovanskih imen se tako znajde v listinah iz visokega srednjega veka, ti domači slovanski elementi so imeli v rokah tudi ključne pozicije v upravi posesti in upravnih enot – županij. Mnogi izmed teh odličnikov so se kasneje povzpeli po družbeni lestvici in dosegli različne stopnje plemiških nazivov. Zgodovinar Zelko je posebej pisal o teh jobagionih v povezavi s Soboto.

Kaj se je na tem prostoru dogajalo do začetka 13. stoletja, ne vemo. Vemo, da sta si tik pred koncem 11. stoletja ozemlje Prekmurja razdelili škofiji v Zagrebu in Győru, vprašanje natančne razmejitve se je vleklo se več kot stoletje. Vse dokler ni bilo dogovora, da bodo posesti v dolnjem Prekmurju pod Zagrebom, v gornjem pa pod Győrom. To stanje se je ohranilo do leta 1777. Od prej vemo, da so v prostoru obstajala večja, še predmadžarska cerkvena središča, pražupniji v Gornji Lendavi (Grad) in Sv. Juriju, pa verjetno tudi v Selu.

Do začetka reformacije v teh krajih so nastale tudi druge večje župnije, Sveti Benedikt-Kančevci, Nedela oz. Gornji Petrovci, Šalovci … Tudi znamenita romanska podružnična cerkev v Domanjševcih, ki je pravi arhitekturni biser pokrajine in širše. Ozemlje, ki ga je leta 1208 dobil iz rok kralja Andreja II. župan Nikolaj iz Železnega, torej kasnejše Goričko; so pred tem le za nekaj let posedovali cistercijanski menihi iz Monoštra. V Monoštru je bil namreč leta 1183 ustanovljen cistercijanski samostan, ki je imel nalogo kultivirati in razvijati prostor tik ob nemški cesarski meji. Najzgodnejša duhovščina v goričkih krajih je bila tako meniškega izvora, prav menihi naj bi bdeli nad razvojem krščanskega življenja v pokrajini. Neposrednega pisnega dokaza o obstoju samostana na območju Goričkega nimamo. A arheologija govori v prid dejstvu, da so obstajali v pokrajini vsaj trije samostani. Pri Benediktu oz. Kančevcih, ki naj bi ga uničili Turki, ker je bil lesen; v Selu (poleg rotunde in slovanskega gradišča so bili najdeni sledovi samostana) in v Kobilju, tudi tukaj so temeljito pustošili Turki in izbrisali celotno skupnost v dolini Kobiljanskega potoka, vse do njene obnovitve leta 1744 ni bilo v teh krajih nikogar.

Selanska rotunda se je ves čas pripisovala znamenitim vitezom templarjem, ki pa dokazano z našimi kraji niso imeli opravka. Morda je šlo za viteze Božjega groba, oziroma ivanovce, za katere je ohranjeno, da so sredi 13. stoletja prezimili v Gornji Lendavi. Da bi templarji zgradili grad v Gornji Lendavi ni dokaza, vse je bolj ali manj le stvar domišljije. Redovniki, ki so naredili selansko rotundo so po umetnostnozgodovinskih študijah morali biti izjemno fini in premožni ljudje. Zelo velika cerkev je v tem času stala tudi na Hodošu, o čemer pričajo arheološke raziskave.

Že prej sem omenil, da so posedovali ozemlje Goričkega nekaj časa monoštrski cistercijani, ki pa posesti niso obdržali. Nikolaj iz Železnega je pridobil samo ozemlje, ni pa nobene omembe, da je tu stal tudi že grad. Morda, kajti na tako strateški točki ni moč izključiti prisotnosti lesene utrdbe, o zidani stavbi lahko govorimo šele avgusta leta 1271, ko je prvič pisno omenjen. Dobrih 30 let prej se je zgodil vpad mongolskih in tatarskih plemen, ki so opustošila vzhodno polovico kraljestva, izkazalo pa se je, da dežela nima nobene trdne obrambe, saj zidanih stavb ni bilo. V dobrih 40 letih po bitki pri Muhiju je nastalo več kot sto zidanih gradov, ki so postali hrbtenica madžarske obrambe.

Ozemlje Goričkega je bilo v rokah raznih posestnikov, o katerih komaj kaj vemo, posamezniki so si pač neko ozemlje pridobili v last, ponavadi je šlo za zaslužne vojake. V 13. stoletju se tu pojavi že več grofov, v delu vzhodnega Goričkega in Stražni krajini, ozemlje ob Ledavi je v rokah grofa Hendrika, ki svoje vasi nato zamenja z drugimi posestmi, teh sedem vasi pa preide pod gornjelendavsko posest, ki jo nekaj časa posedujejo Haholdi, kasnejši Banffyji iz Dolnje Lendave. Haholdi so zanimiv pojav v tem prostoru, saj si pridobijo ogromne posesti. Konec 12. stoletja so prišli kot vojaški avanturisti iz nemške Turingije in za svojo zvesto službo madžarskemu kralju dobili obilo posesti in plemiški naziv. V zvezi z Goričkim so pomembni zaradi posedovanja Gornje Lendave, pa tudi zaradi smrtonosnih sporov z rodbino Jura, ki je bivala na območju turniške pražupnije in se je po krvavih medsebojnih obračunih v zameno za nekatere posesti preselila v okolico Gornjih Petrovec. Če je Banffyjem uspelo pridobiti grofovski naziv, je rodovina Jura v teh krajih životarila še vse do 18. stoletja. Haholdi so posedovali tudi Olšnico (staro ime za Soboto) in so bili trn v peti še eni rodbini, Nádasdyjem, oz. njihovi veji v Petajncih, ki se prav zaradi njihovega monopola niso mogli bolje razviti, tudi spori med tema dvema rodbinama so bili nekaj običajnega. Nižjega plemstva ta prostor veliko ne pozna, čeprav sredi 15. stoletja naletimo na rodbino Szentbenedeki.

Mejni prostor je bil kot nalašč za vojaške vpade in pustošenja raznih vojska. V času brezvladja nemškem cesarstvu, je leta 1259 Gornjo Lendavo osvojil in ji tudi šest let vladal Hartnid iz Wildona, pristaš češkega kralja Otokarja II., ki je bil nato poražen. Čehi so pustili pravo opustošenje, zgorela naj bi prvotna cerkev (v vojnih časih stalnica kjerkoli), posest pa je prešla v roke Amadeja iz rodbine Gutkeled, ti so tukaj gospodarili med leti1275 in1357, ko so izumrli. Na vzhodu Goričkega je prav tako zaradi vojaških zaslug proti Čehom že prej, leta 1271 dobil svojo posest tudi nek Sido, to je prva omemba Kobilja, v tej listini je omenjena že tudi cerkev sv. Martina, vse skupaj pa je spadalo še pod upravo zalske županije. Problem teh kraljevih darežljivosti je bil neverjetna moč posameznih fevdalec, ki so na koncu postali močnejši kot je bil sam kralj, bili so nekaka država v državi. Z Goričkim so vsekakor povezani mogočni vitezi iz Güssinga, ki so oplenili grad v Gornji Lendavi, tudi v Dolnji Lendavi, s sabo so odnesli vse listine, za katere so kasneje Haholdi ponovno zaprosili kralja Roberta Karla. Ta neverjeten vzpon je mogočilo izumrtje Arpadovičev in prihod tujih plemiških rodbin na Madžarsko, prestol je bil zaupan francoskim Anžuvincem. Amadejci so se zelo dobro izkazali v vojni proti roparskim vitezom, ti so bili leta 1319 dokončno uničeni v bližini Hodoša. Po Amadejcih je nekaj let posest imela več kratkotrajnih lastnikov, potem pa so jo leta 1365 podedovali Széchyji (dalje Sečiji) iz slovaške Rimavske Seči. Sečiji Gornjelendavski in nato njihovi sorodniki Sečiji Rima-Sečiji so gospodarili v teh krajih do izumrtja leta 1685.

Visoki srednji vek je tudi čas močne kolonizacije, ki je potekala predvsem v dolini Ledave, v nekdanjih vaseh grofa Hendrika in ob Kobiljanskem potoku. Pospeševanje le te je bilo tudi posledica čedalje večje demilitarizacije tega območja, čeprav vsakovrstni vpadi niso bili nič neobičajnega. Predvsem si je nemško, štajersko plemstvo večkrat dovolilo vpade na madžarsko stran, ti pa kot protiudarec nazaj k njim. Sečiji so postali hitro izjemno močna rodbina, predelovali so grajski kompleks, poleg stražnega stolpabergfrieda se v njihovih časih začne dograjevati tudi civilni del, kjer so bili prostori za bivanje in gospodarske dejavnosti. Sečiji so bili patronatski zaščitniki svojih cerkva (Gornja Lendava, Sv. Jurij, Nedela …) za katere so tudi dobro skrbeli. Njihov sedež je bil grad v Gornji Lendavi, kjer so vse do svojega izumrtja tudi živeli. Drugo upravno središče so imeli v Soboti, ki so jo Amadejci, ko so pridobili kot kraljevo poplačilo za uspešno vojaško službo; združili z Gornjo Lendavo. Kasneje se je tej veleposesti pridružila še posest v Dobri (Neuhaus am Klausenbach) in Monoštru. A več v nadaljevanju, kjer bomo podrobneje pogledali v sliko teh krajev v času zgodnjega novega veka.

(Zgodovina Goričkega V. del.)

Prispevek: Damijan Grlec