| Avtor:

Zgodovina Goričkega – VII. del

Goričko se je po prihodu Sečijev znašlo v obdobju novega razcveta. Sečiji so se dodobra usidrali v novo pridobljene posesti in začeli oblikovati zgodovino teh krajev za naslednjih 320 let. Zelo hitro so se znašli tudi v kraljevi bližini, saj jim je bila že tekom 14. stoletja, pa tudi kasneje velikokrat zaupana vloga raznih banov, visokih dvornih služabnikov. Spadali so skratka med državno elito tistega časa.

Sprva so prejeli združeni gospostvi Gornja Lendava in Murska Sobota, ki sta bili kot taki združeni že za časa Amadejcev. Kasneje so tej kronski zemlji pridružili še gospostvi Monošter in Dobra, slednja je bila podgospostvo monošterskega. Tako so na prelomu srednjega veka imeli v svojih rokah celoten kompleks štirih kronskih posesti ob nemški meji, tega ni uspelo nobeni drugi takratni plemiški rodbini v državi.

Konec 15. stoletja so zaznamovale vojne med madžarskim kraljem Matijo Korvinom in Habsburžani, vojno pustošenje je zajelo tudi prekmurske kraje. Ta čas je dokaj neraziskan, nekaj več je le v vidiku rodbine Seči raziskala zgodovinarka Darja Kerec, tako da nam poglobljena slika teh časov bolj kot ne manjka.

Vir: Ivan Curk, Grad na Goričkem, stavbni razvoj, Grad, 2006

Veliko več izvemo že o času zgodnjega novega veka, ki je Goričko temeljito preoblikoval. Začetek 16. stoletja so zaznamovali hudi spori med gornjelendavskim Tomažem in štajerskim plemstvom zaradi reke Mure. Vpadi z ene na drugo stran meje so bili tako stalnica, ki se ji ni bilo moč izogniti. Ostre reakcije pa so se zgodile, ko je Tomaž dal prekopati reko Muro in ta je začela poplavljati štajerske kraje (tedaj okolica Veržeja itd.), s tem pa je naredil ogromno škode na poljih in prebivalstvu. Štajerci so poskušali speljat tok reke Mure speljati nazaj v staro strugo, a jim je Tomaž z močno vojsko s topovi to preprečeval. Po nizu pritožb na cesarja je končno po več sto letih razprtij prišlo do prekinitve spora, ki se je zaključil že pod Tomaževim naslednikom grofom Aleksijem Thurzo. Madžarska je na prelomu v 16. stoletje izgubila zadnjega domačega kralja, legendarnega Matijo Korvina (Kralja matjaža), vladarji so sedaj prišli s severa, poljski dinasti. Ti se za te odddaljene dežele niso kaj prida brigali. Opustili so tudi cel niz reform, ki jih je uvajal Korvin. Prav tako niso imeli niti najmanjšega pojma o Turkih, Korvin se je z njimi bojeval in je vedel. kakšna nevarnost so.

Avgusta leta 1526 so Turki pridrveli v južne madžarske kraje. Kralj Ludvik II. je takoj poslal obupane klice na pomoč na vse strani, a se je še prej zgodil znameniti Mohač, ki pomeni prelom v madžarski zgodovini. Z njim se je končal klasični srednji vek in nastopilo je novo obdobje – nekdaj enotno madžarsko kraljestvo se začne deliti. Na mohačkem polju je padla skoraj celotna madžarska plemiška vojska, s kraljem na čelu, ki se je utopil na begu. Tam je padel tudi gornjelendavski gospodar Tomaž, veliki župan Železne županije, ki je za sabo pustil le enega sina, pa še ta je leta 1535 umrl. Turki tudi niso stali več križem rok in so najprej pridrli pred Dunaj leta 1529, tukajšnji kraji so doživeli prvič srečanje z njimi. V letih 1540/41 je padla tudi Buda (tedaj sta dve ločeni mesti Buda in Pešta), del madžarskega kraljestva je postal takoj turška provinca, last samega sultana Sulejmana Zakonodajalca. Vzhodni predeli so prišli v roke sedmograškemu vladarju Zapolji. Madžarsko kraljestvo je tako za nekaj časa razpadlo na tri dele: turškega, habsburškega (nekaj najbolj zahodnih županij, med drugim tudi Zala in Železna) in sedmograškega, ki pa je dejansko bil turški vazal. Leta 1543 je padel Székesfehévár, mesto kjer so kronali vse madžarske kralje, s tem padcem so se pričeli intenzivni vpadi proti Prekmurju. Sredi 16. stoletja so zato trdnjavo v Gornji Lendavi zelo močno izpopolnili in v njej namestili vojaško posadko. Ali so kmečki upori tedanjega časa vplivali na tukajšnje življenje ni mogoče potrditi, čeprav nekateri strokovnjaki pišejo o tem.

Istočasno s padcem Bude se začne tudi boj za dediščino izumrle gornjelendavske veje Sečijev. Kralj sam naredi izjemo in dovoli, da se posest deduje po ženski strani, tri četrtine posesti dobi vdova Marjeta, ostalo pa hči Magdalena. Ta bogata posest privabi v naše kraje same odličnike, najprej se poroči z Marjeto češki državni grof Aleksij Thurzo (v njegovi lasti so vsi rudniki srebra v čeških deželah), nato pa Nikolaj II. Salm, ki se je izjemno odlikoval v vojaških uspehih. S Salmi preide tako preko Marjete polovica gospostva Murska Sobota, del vasi gornjelendavskega gospostva in gospostvi Dobra in Monošter v roke številnih plemiških rodbin, po Salmih pridejo do te posesti češki baroni Poppli, preko Eve Poppel pa s poroko leta 1607 v roke magnatov Bathyányjev. S to poroko je torej zgodba o prehajanju posesti končana. Leta 1570 se iz Rimavske Seči s slovaškega prostora priselijo semkaj sorodniki Sečiji iz Rimavske Seči, ki kor Sečiji Rima-Sečiji vladajo v teh krajih do leta 1685.

Zgodovina Goričkega je tako bolj ali manj vezana na njih. Poleg njih imajo v teh krajih posesti še drugi plemiči, recimo Nádasdyji v vaseh današnje šalovske občine, pa Darabosi, vzhodne predele Goričkega obvladuje kopica manjših plemičev. V 80. letih 16. stoletja se turški pritisk poveča, veliko število vasi na Goričkem plačuje Turkom davek. Zgodijo se tudi številna neposredna plenjenja gornjelendavskega gospostva, ki dodobra prizadenejo tukajšnje prebivalstvo. Situacija se drastično slabša, nato pa leta 1600 pade glavna trdnjava, ki brani Turkom dostop do avstrijskih dežel, Velika Kaniža. Takoj s padcem te trdnjave (po izdaji) Turki zahtevajo podložnost celotnega vzhodnega Prekmurja njim, s tem se začne obdobje, ko se velik del vzhodnega Prekmurja skorajda popolnoma izprazni.

V teh kritičnih časih najde svoj konec tudi cvetoče Kobilje. Turki so popolnoma uničili vsa naselja ob Kobiljanskem potoku, ta se obnovijo šele leta 1748. Turki pa tedaj niso bili edini problem, pojavili so se tudi Bocskaijevi kruci, ki so uničevali v času državljanske vojne vse pred sabo. Leta 1605 so oblegali in za nekaj časa celo zavzeli Gornjo Lendavo. Gornjelendavski Seči je pisal poveljniku cesarske vojske za Prekdonavje, da z žalostjo v srcu gleda valeč dim, ki požira vse pred sabo. Slovenska krajina oziroma današnje Goričko je v tem času hudo trpelo. Med drugim se pripisuje krucem tudi uničenje najbogatejše župnije takratnega časa v Prekmurju, v Šalovcih. Ta si nikoli več ni opomogla.

Ta leta prinesejo tudi novosti na verskem področju. Reformacija teh krajev zaradi vseh teh dogajanj na Madžarskem tukajšnjih krajev ni zajela pred začetkom 17. stoletja. V avstrijskih, cesarskih deželah, se je že začela protireformacija. Tukajšnje plemstvo je tako sprejemalo številne izgnane pridigarje in učitelje iz avstrijskih dežel, najbolj znan je bil seveda astronom Kepler, ki je nekaj časa preživel pri Nádasdyjih na Petajncih. Veliko teh prebežnikov pa je našlo svoje zatočišče tudi na posesti Popplov v Dobri, kjer jim je zaščito nudila grofica Magdalena Salm, kasneje pa njena hči Eva Poppel pl. Lobkovice, ki je slovela tudi po izjemni izobrazbi. Tudi gornjelendavski grad je bil nekaj časa zatočišče za te ljudi.

Reformacija na Madžarskem se je zelo hitro razcepila v dve smeri, po nekaj desetletnem času protestantizma se je razvil kalvinizem, pod čigar vero so zapadli tudi gornjelendavski Rima-Sečiji. Med letoma 1606 in 1618 je v Sv. Juriju obstajal kalvinski dekanat, kalvinske duhovnike pa srečamo vse do srede 17. stoletja. V naši neposredni okolici, na današnjem južnem Madžarskem, je delovalo močno versko središče v Sarvárju (v času 2. svetovne vojne koncentracijsko taborišče za izgnane Prekmurce), ki je bilo eno od glavnih središč za novo vero. Katoličani niso mogli zajeziti pojava nove religije, zato se je katoliška obnova v teh krajih začela šele po odpravi neposredne turške nevarnosti. Imamo celo omembo, da se je širila mohamedanska vera (islam). Obstaja nekaj zgodovinskih primerov, da so se prebivalci ob Muri zanj tudi navduševali. Po odpravi kalvinizma v teh krajih se je kmalu začelo plemstvo vračati v svojo staro vero, katolicizem. K temu so pripomogli tudi misijonarji, ki so jih sem pošiljali jezuiti iz Zagreba, Ptujske Gore, kasneje pa iz Soprona, pa kapucini iz Radgone.

Verska podoba pokrajine je bila na zelo nizki točki. Katoličanov skorajda ni bilo več, kajti veljal je rek, čigar oblast, tega vera, kar so madžarski plemiči uspešno unovčili. Niso pa imeli pravice, da svojo vero, potem ko so prestopili nazaj v krščanstvo, vsilijo podložnikom. Zato so še konec 17. stoletja ljudje bolj ali manj večinsko nekatoličani. Župnikov seveda ni bilo, protestantska duhovščina je vnesla v pokrajino tudi prvo organizirano šolstvo, šole so začele delovati pri vsaki župniji posebej.

Avtor: Damijan Grlec

Zgodovina Goričkega — VI. del