Fatal Passions – mladi rockerji, ki so začutili usodno strast glasbe

Glasbena skupina Fatal Passions deluje od leta 2011. Gre za mlado skupino nadobudnih glasbenikov, ki igrajo priredbe starejšega rocka, predvsem iz osemdesetih let, znajo pa se prilagoditi občinstvu in zaigrati novejše skladbe. Trem prijateljem, ki so se poznali že vrsto let, so se preostali člani skupine pridružili preko oglasov. O sami skupini ter njenih začetkih in delovanju sem se pogovarjala s članoma Alešem Jankom in Sandijem Horvatom.

Na kratko predstavita začetke vaše skupine.

Bilo je poleti leta 2010, ko smo se s sosedi in prijatelji pogovarjali in čisto po naključju ugotovili, da vsak izmed nas igra nek inštrument. Dogovorili smo se, da bomo začeli igrati, za sprostitev in za svojo dušo. Igranje nam je postalo zelo zanimivo in nam je, potem, ko se je jeseni ponovno začela šola, manjkalo to druženje in glasba. Zato smo se dogovorili, da bomo dali na internet oglas, če bi se kdo javil in bi tako lahko ustanovili pravo skupino in začeli redno igrati. Želja je bila pri vseh namreč zelo velika. Čeprav pa še nobeden izmed nas ni imel izkušenj, smo želeli nekoga najti tudi zato, da bi lahko resneje vadili. Novembra leta 2011 se nam je po oglasu javil prvi kitarist, Uroš Temlin, ki je bil že od prej znan in je imel veliko izkušenj z igranjem kitare. Decembra istega leta, ko smo se prvič dobili na vajah, nam še nič ni šlo po načrtih, tudi igranje inštrumentov nam je povzročalo nemalo težav. Nekaj časa smo delovali še sami, torej štirje člani, vmes pa so se preko oglasov javljali tudi vokali, ki pa niso bili preveč zainteresirani in resni. Ko smo končno dobili vokalistko, smo začeli dobivati pravo »podobo«. Tudi sami smo postali zrelejši, hkrati pa smo razvili prvotne zamisli o skupini. Ko smo dobili še klaviaturista, smo lahko začeli intenzivneje vaditi in igrati.  V tem času nas je zapustil naš prvi kitarist, vendar smo hitro našli zamenjavo in od takrat naprej igramo v tej zasedbi. Takrat smo sicer z ostalimi člani skupine bili že precej dodelani, vendar se je tudi nov kitarist hitro vključil, saj je pravi mojster na tem področju. V tej zasedbi smo tako opravili že nekaj nastopov, vmes pa še več vaj.

Od kod pa sploh ideja za ime skupine?

Prvič, ko smo igrali na privatni zabavi, imena sploh še nismo imeli. Takrat smo pa že bili dogovorjeni za naš prvi javni nastop, zato smo potrebovali ime. Na nas je pritiskal tudi menedžer, ki je organiziral vse v zvezi z nastopi skupin na tej prireditvi, kjer smo nastopali tudi sami. Tako smo si morali med vikendom izbrati ime. Sestavljali smo vse mogoče kombinacije, med tem pa smo našli tudi komad Fatal Passion od glasbene skupine Lita Ford. Naslov pesmi nam je bil všeč in po posvetovanju v skupini smo si nadeli ime Fatal Passions. Ime smo tako vzeli čisto spontano, nihče ni razmišljal o posebnem pomenu. Če pa sedaj malce pomislimo, gre res za nekakšno usodno strast, za usodo, da smo se na koncu člani našli in ustanovili skupino, predvsem glede na začetek delovanja in težave, ki so nas spremljale.

Koliko članov pa sestavlja skupino?

Skupino sestavlja šest članov, trije smo z Goričkega, iz vasi Budinci in Dolenci, to smo kitarist Aleš Janko, bobnar Sandi Horvat in basist Manuel Časar, preostali člani pa so klaviaturist Pavel Šipoš iz Beltincev, Sanja Sovec je vokalistka iz Gornje Radgone ter kitarist Zoltan Durič iz Borejcev.

Kolikokrat in kje imate vaje?

Intenzivne vaje imamo od letošnjega februarja naprej. Na začetku smo imeli vaje v Sebeborcih, sedaj pa jih imamo v Gornji Radgoni, pri vokalistki doma, saj ima vso potrebno opremo. Vadimo pa enkrat tedensko, razen pred nastopi. Takrat imamo vaje dvakrat do trikrat tedensko.

Koliko nastopov ste že opravili?

Prvi nastop smo opravili letos marca, na privatni zabavi. Letos junija smo nastopali v Mariboru, v okviru Evropske prestolnice kulture. Za ta nastop lahko rečemo, da je bil naš prvi pravi nastop, ki pa je bil več kot odličen. Prvič smo nastopili samostojno, brez predskupine. Nazadnje pa smo nastopali v Gajševcih na motoristih.

Kako pa vas sprejema občinstvo?

Glede na to, koliko jih pride na naše nastope, nas sprejemajo dobro. Glede na odzive je bilo do sedaj več pohval kot pritožb oziroma pripomb.

Kaj pa domače okolje, je po vajinem mnenju dovolj spodbudno za mlade ustvarjalce?

Glede na zvrst, ki jo igramo, mislim, da ni ravno spodbudno. Čeprav se priložnosti ponujajo, vseeno ni isto, kot pa če bi igrali balkansko glasbo, čeprav z njo ni nič narobe. Ljudje pač bolje sprejemajo tisto, kar je že razširjeno, bolj uveljavljeno, za nove stvari oziroma zvrsti niso ravno dovzetni. To se vidi tudi po naših nastopih, ki so bili, razen nastopa na privatni zabavi, vsi preko Mure. V Prekmurju je pač tako, da je še vedno največji poudarek na narodno-zabavni in hrvaški glasbi.

Imate morda kakšno zanimivo anekdoto oziroma pripetljaj, ki se vam je zgodil?

Eden izmed zanimivejših pripetljajev se nam je zgodil pred kratkim. Naš basist se je na zadnjem nastopu zelo vživel v nastop in po nesreči se mu je kabel »iztrgal« iz kitare oziroma basa. Namesto, da bi ga takoj priklopil nazaj v kitaro, nam je vsem na odru kazal, kaj se mu je med nastopom zgodilo. Bilo je res zanimivo in smešno.

Kakšni pa so vaši načrti za v prihodnje?

Čim več si želimo igrati, med drugim pa tudi to, da naredimo nekaj svojega, avtorskega, če se bo le dalo. Vse pa je seveda odvisno od tega, kako nam bo šlo z vajami in nastopi. Veliko stvari je namreč povezanih tudi z ustvarjanjem dobička. Vendar pa vseeno upamo na najboljše.

Tudi mi zaželimo mladim vzhajajočim zvezdam rocka vse dobro in čim več uspeha na njihovi glasbeni poti.

Foto: Iztok Bončina