Primož Obal, amaterski kolesar iz Šalovcev

Primož Obal, ki prihaja iz Pertoče, živi pa v Šalovcih, je diplomirani inženir strojništva, v letošnjem šolskem letu pa namerava zaključiti še magistrski študij. Petindvajsetletnik, sicer član Kolesarskega kluba Tropovci, se že dobrih deset let ukvarja z amaterskim kolesarstvom, kjer dosega zavidljive rezultate. Naš tokratni sogovornik je spregovoril o udejstvovanju v tem športu, uspehih, ki jih je dosegel na tem področju in viziji o prihodnosti.

 

Rečemo lahko, da se velika večina dečkov odloča za udejstvovanje v nogometu, ki ga začnejo trenirati pri zgolj nekaj letih starosti. Ti si se odločil za povsem drug šport. Kaj je bilo tisto, kar te je najbolj pritegnilo in navdušilo za ukvarjanje s kolesarstvom?

Za kolesarstvo sem se navdušil čisto po naključju, vse pa se je začelo ob koncu osnovne šole. Moj dober prijatelj je že leto dni treniral, tudi sam sem si že prej nabavil kolo in tako se je želja po ukvarjanju s kolesarstvom samo še večala. Začel sem redno trenirati, naslednje leto spomladi pa sem začel še z dirkami. Sicer sem tudi sam že prej nekaj let treniral nogomet, vendar je kolesarstvo edini šport, s katerim se resno ukvarjam.

 

Da dosegaš izjemne športne dosežke, ni nikakršna novost. Pa vseeno, katere izmed teh uspehov si šteješ v posebno čast?

Največji uspeh, ki sem ga dosegel, je vsekakor osvojeno tretje mesto na svetovnem amaterskem prvenstvu v Belgiji leta 2012. Ker pa so dirke večinoma v Sloveniji, nekaj malega tudi na Hrvaškem, v Avstriji, Italiji in na Madžarskem, mi je v posebno čast to, da sem že sedemkrat zapored postal državni prvak med amaterji v cestni dirki. Udeležujem se tudi večjih maratonov, kot sta maraton Franja in maraton Alpe, tudi na teh maratonih sem že zmagal.

Za dobre rezultate je potrebna tudi dobra oprema. Si jo tekmovalci financirate sami?

Glede na to, da stane kolo, s katerim si lahko relativno konkurenčen, od 1500 do 2000 evrov, cene pa se lahko gibljejo tudi do 8000 evrov, se poskušamo nekako znajti in dobiti nekaj denarja za nakup opreme pri sponzorjih. Različne komponente kupujemo tudi po internetu in tako poskušamo na najcenejši način priti do najboljše opreme. Veliko nam s prispevki pomaga tudi Občina Tišina, saj vozim za tropovski klub, nekaj pa primaknejo tudi različna podjetja.

Sestavni del športa so tudi poškodbe. Si jih imel že veliko?

Manjših poškodb, kot so odrgnine pri padcih in podobno, je bilo kar precej. Prva resna in malce hujša poškodba pa je bila letos, ko sem bil spomladi na domači dirki na Tišini udeležen v padec v šprintu. Kljub temu, da sem si zlomil ključnico in sem imel pretres možganov, sem bil s tekmovanj odsoten zgolj mesec dni.

Glede na naravo športa, s katerim se ukvarjaš, je verjetno potrebnega veliko odrekanja. Ti ostane kaj prostega časa za druženje s prijatelji in ostale hobije?

Glede na to, da traja tekmovalni del sezone od marca do začetka oktobra, ko se tudi zvrstijo vse dirke, mi ostane bolj malo časa. Z novembrom se namreč začnejo priprave na naslednjo sezono, pa tudi tistih nekaj prostih dni med sezono ne pomeni čistega odklopa. Tudi takrat grem na kolo in opravim regeneracijsko vožnjo. Letos sem imel recimo 700 ur čistega treninga, kar pomeni približno 20.000 prevoženih kilometrov. To je čas, ki sem ga preživel na kolesu. Potem je tu še servisiranje kolesa, priprave na trening, regeneracija telesa. Drugih hobijev praktično zaradi tega nimam, saj mi kolesarstvo predstavlja način življenja in druženja, saj imam tudi prijatelje večinoma iz teh krogov.

Veliko športnikov odide v želji po boljšem uspehu, morda tudi boljšem zaslužku, v tujino. Tebe tujina mika?

V zadnjih letih sem večkrat premišljeval o tem, vendar sem se takrat raje odločil, da ostanem v amaterskem kolesarstvu in zaključim študij. Sedaj, ko pa s študijem zaključujem in sem v najboljših kolesarskih letih, se poigravam z mislijo, da bi se preizkusil tudi v profesionalnem kolesarstvu. Zavedam pa se, da je težko najti ekipo, v Sloveniji sta namreč samo dve. V tujini jih je sicer več, vendar je težko priti tudi do pogodbe. Mogoče mi bo pa domači klub v naslednji sezoni omogočil, da bi dirkal s profesionalci.

Imaš morda kakšen moto, ki se ga poskušaš držati pri športnem udejstvovanju?

V bistvu se držim samo tega načela, da trdo delo pripelje do rezultatov. Ne iščem namreč nikakršnih bližnjic, prepričan pa sem, da s pomočjo trdega dela in določenimi predispozicijami lahko uspeš v vsaki stvari. Pomembno je tudi, da ti je delo oziroma v mojem primeru šport, s katerim se ukvarjam, v užitek. Ob vsem tem in ob nekaj športne sreče pridejo tudi dobri rezultati.

 

Kje se vidiš v prihodnosti?

Ena izmed možnosti, ki sem jo omenil je ta, da bi se mogoče preizkusil v profesionalnem kolesarstvu. Ustvarjam pa tudi svoje podjetje. Razvil sem namreč en izdelek za treniranje kolesarjev v zimskem obdobju. Gre za neke vrste fitnes napravo. Trenutno sem v fazi, ko poskušam to napravo spraviti na trg, če mi bo uspelo, pa bodo pokazale stranke.

Foto: Osebni arhiv

no images were found