Sove na Goričkem vse redkejše

Poznate te plenilske ptice, ki so aktivne zvečer in ponoči? Ste kdaj slišali kakšno zgodbo o »mrtvečem ptiču« in o oglašanju čuka? Ali ste vedeli, da večina ljudi zamenjuje čuka in velikega skovika? Veste, da sove letijo skoraj neslišno in izbljuvajo neprebavljeno hrano? Veste, da so nekatere sove tik pred tem, da izginejo z Goričkega? Če ne, si vzemite nekaj minut in si preberite nekaj zanimivosti od teh skrivnostnih pticah, ki živijo v raznoliki pokrajini Goričkega.

Te ptice, ki so aktivne v soju noči, ki se spreletavajo v mesečini, živijo na podstrešju gradov, od koder gledajo z veliki očmi kot zli duhovi, kričijo iz temačnih gozdov, kličejo smrt … Sove se pač ne morejo otresti mističnosti in še danes lahko v kriminalkah slišite območno petje samca lesne sove v srhljivem razpoloženju. Vendar sove niso nobeni zli duhovi in klicatelji smrti, ampak so samo ptice, ki so aktivne ponoči. Ker se prehranjujejo z živalsko hrano, jih pot velikokrat zanese tudi do naših domov, kjer lahko v okolici hiš najdejo manjše sesalce, ptiče in žuželke. Velikokrat v naši bližini tudi gnezdijo, npr. v duplih sadnih dreves, na podstrešju, v gnezdilnicah ali pa v propadajočih hišah. Nekoč je veljalo, da »čuk« trosi smrt. To pa nikakor ne drži. V tistih časih, ko še ni bilo luči, so ljudje bedeli ob bolnem človeku pri prižgani sveči. Svetloba je privabila veliko žuželk, večinoma nočne metulje, in s tem tudi »mrtvečega ptiča«, ki se je prehranjeval s temi žuželkami. V večini primerov je šlo za velikega skovika, ki ga ljudje dostikrat zamenjajo za čuka, saj se oglaša, kot če bi izgovorili besedo »čuuuk«.

V Sloveniji je poznanih deset vrst sov, ki spadajo v dve družini, in sicer pegaste sove (Tytonidae) in sove (Strigidae). Zaradi anatomskih razlik in razlik v perju se pegasta sova (Tyto alba) uvršča v svojo družino. Vidimo jo lahko zelo redko, saj so redke in aktivne ponoči. Lahko le slišimo njihovo smrčeče, sikajoče in vreščeče oglašanje nekje na robu naselja oz. na splošno v odprti kulturni krajini. Za njo je značilno, da ima bel pajčolan na obrazu v obliki srca. Pegasta sova je odvisna od poljskih miši, saj če so v izobilju, lahko ima do dve legli na leto, če je pa pomanjkanje miši, pa lahko, da sploh nima legla.

Za sove, ki smo jih videli verjetno že vsi, imajo veliko glavo, z velikimi naprej uperjenimi očmi ter mehko perje. Kljun je ukrivljen navzdol. Zaradi mehkega perja sove letijo skoraj neslišno, s tem jih plen zazna šele potem, ko je že v njihovih ostrih krempljih. Za vse sove je značilno, da si gnezda ne gradijo, temveč zasedejo dupla dreves in gnezda drugih ptičev ali ležejo jajca na tla. Vse sove izbljuvajo neprebavljive ostanke hrane (koža, skelet). Izbljuvkom lahko določimo, kateri vrsti plena pripadajo.

Na Goričkem poznamo šest vrst sov, med katerimi so štiri takšne, katerim grozi, da bodo iz naših krajev izginile. To so pegasta sova (Tyto alba), čuk (Athene noctua), velika uharica (Bubo bubo) in veliki skovik (Otus scops). Med temi nekatere predstavljajo le en par na celotnem Goričkem. Lesna sova (Strix aluco) in mala uharica (Asio otus) sta na Goričkem splošno razširjeni.

Največja med temi je velika uharica, ki velja za največjo sovo na svetu in je večja od kanje. Ime je dobila po čopkih perja na glavi. Živi predvsem v skalnatih gozdovih. Na leto ima eno leglo in do štiri jajca. Prehranjuje se z raznoliko hrano. Prevladujejo miši, voluharji, podgane, ježi, srake, vrane, včasih upleni tudi malo uharico, loti pa se tudi žab in žuželk.

Druga največja sova pri nas je lesna sova, ki je tudi najbolj razširjena. Poznata sta dva tipa: sivi in rjavi tip. Pri nas prevladuje sivi tip. Živi v listnatih in mešanih gozdovih, vaseh, na pokopališču z velikimi listnatimi drevesi in v mestnih parkih. Za gnezdo si izbere veliko duplo, gnezdilnico, včasih tudi dimnike. Znese do šest belih jajc. Lesna sova lahko v gnezdilni sezoni napade tudi človeka. Prehranjuje se predvsem z voluharji, mišmi, ptiči do velikosti goloba, žabami, krastačami in žuželkami.

Pred dnevi sva z bratom imela za en teden na rehabilitaciji sivi tip lesne sove. Bila je slabotna in ni bila sposobna leteti, kaj šele loviti. Za en teden sva jo pustila v veliki kletki in jo hranila z mišmi in s piščančjimi prsmi. Po nekaj dneh si je opomogla in lahko sva jo spustila v naravo. Odletela je naravnost proti zavetju temnega gozda.

Mala uharica je tretja največja sova pri nas. Posebnost je, da se lahko pozimi združijo v tako imenovane »spalne skupine« s po 20 ali celo 30 osebki. Gnezdi na gozdnih robovih, v svetlih iglastih in mešanih gozdovih, osamljenih drevesih na polju, v parkih in na pokopališču. Leglo si naredi v starih gnezdih vran in ujed. Prehranjuje se z mišmi in voluharji ter malimi ptiči. Pogosto jo lahko vidimo, kako sedi na obcestnih količkih, kjer preži za plenom. Žal je velikokrat usodno trčenje z avtomobilom, ko se zapodi za plenom, ki beži čez cesto.

Druga najmanjša sova, ki jo lahko srečamo pri nas je čuk, ki ga lahko vidimo tudi podnevi na količku ograj. Žal so ta srečanja zmeraj bolj redka, ker je tik pred tem, da izgine iz naših krajev. Živi v raznoliki odprti kulturni krajini z ekstenzivno obdelanimi travniki, pašniki s starim drevjem, vinogradih in na obrobjih vasi. Gnezdo si naredi v trhlih vejah starega sadnega drevja, v vrbah in starih zgradbah. Ker mu primanjkuje gnezd, jih lahko uspešno nadomestimo s tako imenovanimi »čukovimi cevmi«. To so vodoravno položene en meter dolge cevi cilindrične oblike. Prehranjuje se z mišmi in voluharji, vrabci, škorci, deževniki in velikimi žuželkami.

Najmanjša gorička sova je veliki skovik. Je edina naša sova, ki se seli v afriške savane. Velik je kot kos in ima varovalno barvo v podobi lubja. Pri nas ga pogosto zamenjujemo s čukom. Dejaven je le ponoči, ko lovi raznorazne velike žuželke (zelene kobilice), v manjši meri lahko ujame tudi kakšno miš in majhne ptiče. Živi v suhih raznolikih ekstenzivno obdelanih kulturnih krajinah z mnogimi velikimi žuželkami. Veliki skovik gnezdi v duplih, špranjah stavb in v gnezdilnicah. Znese do pet jajc. Na Goričkem gnezdi le še okrog 50 parov. Nekaj let nazaj jih je bilo trikrat toliko. Ko ne bomo več slišali »čukanje« v zgodnjih poletnih večerih, bomo vedeli, da je veliki skovik iz naših krajev izginil.

Ker so sove nočne živali, so skrivnostne. Povemo pa lahko, da so zelo koristne ptice, saj nam uničujejo škodljive organizme v naravi. To so miši, voluharji, podgane, žuželke, vrabci itd. Sove izginjajo zaradi zastrupljanja njihovega plena in izginjanja habitata. Pomagamo jim lahko z gnezdilnicami, prežami na travnikih in poljih, ohranjanjem ekstenzivne kulturne krajine, sajenjem posameznih dreves na mejicah (sadna ali gozdna), zmanjšanjem uporabe pesticidov in umetnih gnojil, treba pa imeti tudi čut do teh skrivnostnih morilcev naših »nadlog«. Ker je bilo letos veliko miši, lahko pričakujemo porast sov.

Prispevek: Robi Gjergjek

Fotografije: Robi Gjergjek (Lesna sova); DOPPS (Veliki skovik); Saxifraga (ostalo)