Andrej Gorza, nadobuden športnik, ujet v telesu paraplegika

Andrej je mladenič, ki pa je kljub svoji mladosti spoznal in preživel veliko življenjskih tegob. Že kot otrok je pristal na vozičku, vendar pa zaradi tega ni izgubil veselja do življenja. Še več, obogatil ga je na način, kot to počnejo »zdravi« ljudje. Dosegel je želeno izobrazbo, opravil izpit za avtomobil, trenira košarko, predsodki o njegovi invalidnosti pa še kar ostajajo.

Kot majhnemu fantu se vam je pripetila nesreča, takrat ste postali paraplegik. Kaj natanko se je zgodilo?

Res je, ko sem bil star pet let, se mi je zgodila nesreča, ki me je zaznamovala za celo življenje. Ker sem bil živahen in radoveden otrok, sem vedno poskušal nove stvari, delal razne vragolije. Nekega dne pa sem na domačem dvorišču padel z avtomobilske prikolice, na kateri sem bil. Takrat so se začele moje težave. Veliko časa sem preživel v bolnišnicah. Najprej sem bil dva meseca na opazovanju, kjer niso ugotovili nič. Po tistem sem imel še nešteto pregledov, bolnišnic pa že vrh glave. Po opravljeni magnetni resonanci v tujini so zdravniki ugotovili, da sem imel tumor v hrbteničnem kanalu. Sledila je operacija, s katero so mi tumor odstranili. Po tej prvi operaciji sem še hodil. Eno leto zatem pa se je na istem mestu, kjer je bil tumor, naredila vodna bula, kar je bil vzrok za to, da sem postal paraplegik.

Torej ni bil kriv padec?

Ne. Kot sem dejal, po padcu, operacijah in številnih opazovanjih sem še hodil. Leto dni po tisti usodni operaciji pa se je življenje zame popolnoma spremenilo. Še dandanes trdim, da je šlo za zdravniško napako.

Kako vam je bilo takrat, ko ste kar naenkrat postali odvisni od drugih?

Na začetku se vsega še nisem niti dobro zavedal, saj sem bil star le nekaj let. Niti skozi čas osnovnošolskega izobraževanja svojemu stanju nisem posvečal prevelike pozornosti, saj sem imel vedno podporo oziroma pomoč nekoga, več ali manj so to bili domači. Niti se nisem spraševal kaj in zakaj se mi je to zgodilo. Ko pa sem prišel v srednjo šolo, sem se začel resneje zavedati, da sem paraplegik, da potrebujem vsakodnevno pomoč in oskrbo, da ne bo vedno nekdo od domačih pritekel, ko bom kaj potreboval. Vso to stanje mi je začelo presedati, voziček mi je postal odveč. Spraševal sem se, zakaj ravno jaz.

Pa vendar, srednješolsko izobrazbo ste končali v Kamniku, daleč od domačega okolja, v Centru za izobraževanje, usposabljanje in rehabilitacijo, kjer ste imeli strokovno pomoč vedno pri roki. Ni bilo zaradi tega nič lažje?

Kar se tiče okolja in ljudi, ki so v centru, ni bilo nikakršnih problemov. Že prvi vtis, ko sem prišel v Kamnik, je bil več kot odličen. Celo starša sem prvi dan podil domov, ker se mi je zdelo, da se že predolgo zadržujeta tam. Prav tako so se tam stkala globoka prijateljstva. Vendar pa me je center nekako prisilil, da sem postal bolj samostojen, neodvisen od drugih. Zaradi tega pa mi je na začetku res bilo nekoliko težko, vse te spremembe kar naenkrat.

Je bilo to slabo?

Ne, nikakor. Hvala bogu, da je bilo tako. V srednji šoli sem namreč poleg formalne izobrazbe pridobil pomembna znanja, ki mi bodo v življenju še kako koristila. Tu mislim predvsem na stvari, ki jih kot paraplegik lahko počnem. Hkrati sem začel na življenje gledati z bolj svetle plati, pomembnejše so mi postale druge vrednote, karakterno sem se spremenil na bolje, vsaj menim tako. Lahko rečem tudi, da v večji meri cenim izobrazbo. Ravno zato sem se odločil, da se bom izobrazil za dva poklica, kar mi je tudi uspelo. Končal sem nižji poklicni program pomožni administrator, nato pa še štiriletno računalniško šolo, vse v istem centru.

O študiju niste razmišljali?

Če iskreno rečem, ne. Po končani srednji šoli je želja po nadaljnjem izobraževanju še bila. Eno leto sem še vztrajal, spet v drugem programu, vendar pa so mi takrat postale pomembnejše druge stvari, zadal sem si nove cilje.

Vključuje to tudi opravljen vozniški izpit?

Da, predvsem to. Ravno zaradi opravljenega vozniškega izpita sem izgubil voljo za nadaljnje izobraževanje.

Od kod pa ideja oziroma želja za opravljanje izpita?

Želja je tlela v meni že dolgo. Vendar pa je zaradi obveznosti v šoli nisem uspel realizirati. Ko pa se je končno ponudila priložnost za opravljanje izpita, sem jo zagrabil z obema rokama. Tako sem opravil vozniški izpit v Murski Soboti, prilagojen avtomobil pa sem imel izposojen pri Zvezi paraplegikov Slovenije. Želel sem biti mobilen in bolj samostojen, kar mi je tudi uspelo.

Imate pa tudi avto, ki je prirejen posebej za paraplegike. Sredstva za nakup in predelavo so zbirali tudi ljudje iz okolice s posebno akcijo. Kakšna se vam je zdela njihova gesta?

Na začetku o tem sploh nisem bil seznanjen. Ko pa sem izvedel za akcijo, sem bil rahlo skeptičen. Vseeno nisem vedel, kakšni bodo odzivi okolice po tej akciji. Ker vsi se s tem zagotovo niso strinjali. Vendar pa sem vseeno privolil v to in na koncu so zbrali toliko denarja, da imam sedaj svoj specializiran avto.

Omenili ste odzive okolice. Ste morda že doživeli kakšno slabo izkušnjo zaradi svojega stanja? Morda kakšno neodobravanje?

Slabih izkušenj je bilo veliko, predvsem v osnovni šoli. Vrstniki so name gledali, kot da bi bil z drugega sveta, bližnja okolica enako. Niso me sprejeli kot invalida, kar je bilo na začetku težko prenašati. Vendar pa, kot sem že dejal, srednja šola in zrelejša leta so mi pomagala pri soočanju s tem.

Letos ste začeli trenirati košarko na vozičku. Je to še en izmed ciljev, ki ste si jih zadali v življenju?

Da, res je. Letos sem začel aktivno trenirati košarko na vozičkih, treniram pa v Košarkarskem klubu na vozičkih Maribor. Ne bi rekel, da je bil to nek cilj, je pa vsekakor dodatna izpopolnitev mojega življenja. Z ekipo smo v košarki dosegli že kar nekaj vidnejših rezultatov, pripravljamo se tudi za evropsko ligo v košarki na vozičkih. Šport je stvar, ki me veseli in vem, da se lahko z njim ukvarjam kljub temu, da sem paraplegik. Vem, da zmorem.

Foto: D. N., A. G.