Frontalno: Zbüjdi se!
Koga naj budimo? Je mar to še ena od kakšnih for sodobnega marketinga? Gorički človek sanja v svojem brezizraznem svetu še naprej. Ni mu do tega, da bi pogledal kvišku, se zazrl v lepšo prihodnost in načrtoval potek prihodnjega življenja. Kot da se je nekje, pod težo situacije socialne, gospodarske in krize vrednot svet ustavil. Ne pusti, da te čas obrača, zven sloga socialno usmerjenega festivala.
Goričanec Pišta in Goričanka Trejza o tem le malo razmišljata, njihov vsakodnevni socialni boj je čedalje bolj delo, ki ga ne zmoreta opraviti, ki ju vleče k dnu. Preponosna sta in hkrati preveč boječa, da bi o svoji stiski, pa čeprav veliki kot grobna jama, komu povedala. Smejali bi se jima, za hrbtom bi ju opravljali, da sta socialen problem, še nekdo od tistih, ki praznijo državno blagajno, naj se že znajdeta, nekako bo šlo. Če nimata kaj več kot borne kmečke pokojnine, kravo v hlevu, par svinj in morda še kaj obdelovalne zemlje, se bosta pa že nekako znašla. Naj prodata kravo in njive, se bosta vsaj začasno rešila neznosnih razmer. Logika, človeška logika, ki daje premalo posluha za drugačnost.
Pištek in Trejza sta zdaj sama, brez vseh, sosedje ju ne poznajo, ker so fini, na pol mestni gospodje, država od njiju pobere zadnji cent, živeta sama, v razmerah, nevrednih človeka. Ozaveščanje javnosti, kot je festival Zbüjdi se, je zato izjemnega pomena. Verjetno je, da onadva o tem nič ne slišita, svet dobrih ljudi poznata samo še preko socialnih delavk, ki ju hodijo obiskovat, jima nudit oporo v težkih časih. Da: Zbüjdi se. Nujno. Vsi ljudje, stopimo skupaj, napravimo nekaj dobrega za ljudi pokrajine, ki ječi pod bremeni težke usode. Sobota bi mogla pokati po šivih, ker je na volj nekaj tako izvrstnega, tako nujno potrebnega za pokrajino in stanje duha njenih ljudi. Da, vsaka čast prostovoljkam in prostovoljcem, ki se trudijo, dajo od sebe vso energijo, za lepši socialni jutri. Pomagajo buditi ljudstvo pokrajine ob Muri. Predstavljajo fenomenalne teme, gostijo strokovnjake iz lokalnih ustanov in društev pa tudi državnega pomena. Pogovarjajo se o ljudeh, o drugačnosti, o tem, da smo pravzaprav vsi drugačni, a povsem enaki. Vsakodnevno se vozijo po poteh prelepe pokrajine, s srcem, željo in voljo, pomagat. Pištek in Trejzika sta mogoče bila vesela njihovega obiska. Prinesli so jima toplino, občutek, da se tudi med mladimi ljudmi najde veliko srce, ki vidi stisko in pride na pomoč. Prostovoljke in prostovoljci, hvala za plemenito dejanje. Ampak, vse to nekako poteka, ne da bi ljudi to zanimalo. Kako je bilo sinoči na veselici, bo prvo vprašanje v lokalnem baru? Kako je sosedov Janče šel pijan domov, da je komaj prišel do svoje hiše. Da, socialni problem, potreben pomoči, a se zanj ne zmenijo, pač je alkoholik, rad pije in ga bo že enkrat pobralo.
Plemenita dejanja, ki jih izvajajo plemeniti mladi ljudje, pa niso opažena. Mogoče kdo kaj ve, morda je koga od njih videl, kako je staremu sosedu pomagal kositi travo ali mu pomagal čistit okolico hiše. Ljudje, tu, med sabo imamo posameznice in posameznike, ki sami žrtvujejo svoj elan in voljo v dobro nas vseh. Pa jih znamo sprejeti in ceniti?
Bil sem v Soboti, na lastne oči sem hotel videti, kaj je za ponudbe. Bil sem v Lukavcih, v domu, kjer bivajo ljudje z različnimi hibami, za vse nekakšni ljudje s čistega obrobja. Bend je zaigral pet pesmi. Gibalno in duševno ovirani so plesali, vriskali in peli. Pokazali so veselje. Možakar, za katerega vem, da se je predstavil kot nek Joža mi je dejal, kako smo veseli, kako lepo nam je, ko vidimo, kako malo je potrebno za srečo. In srečni smo, zadovoljni s tem, kar imamo tukaj. Nikoli ne bom pozabil vseh tistih nekaj minut, ki sem jih doživel s temi ljudmi. Zbudili ste nas, je rekel nekdo izmed strokovnih delavcev. Zbudili smo jih, da. Vendar so oni budni kot mi, le da se tega ne zavedamo. Ni jih potrebno potegniti iz globokega spanca, ni jih potrebno posebno močno animirati. So to, kar so, ljudje. Smeh in veselje, ki ga v vsakdanjem domu primanjkuje, ki ga ni. Da, za večino domovi, kot nekakšni zapori, vsaj tako jih vidimo mi. Ampak polni ljubezni. Zbujeni, sporočilo prostovoljk in prostovoljcev prenašajo nazaj na nas, družbo, ki mislimo, da smo mi tisti, ki smo popolnoma pri zavesti.
In potem ne morem mimo izvrstnega Jana, ki skrbi za animacijo otrok v soboškem parku. Da ne govorim, koliko jim to pomeni, ko jih nekdo izvzame iz utrjenega kalupa. Prebudijo se, skupaj telovadijo, se smejejo, ustvarjajo. Da, v Soboti se dogaja. Je za priti v park, se postaviti pod senco enega od dreves in prisluhniti zanosnim zvokom mladeža in njihovi razigranosti. Da, pojdite v Soboto, na delavnice, še dva dni, morda boste našli kaj, kar vas bo izjemno zanimalo. Socialna tematika in sprejemanje drugačnosti, fenomenalne stvari, za videti, slišati in razmisliti. Pojdite pogledat katero od večernih prireditev, ne bo Vam žal. Začutite tiste prve občutke prostovoljk in prostovoljcev, ki bodo znali povedati o zgodbah iz vseh koncev, ki prinašajo upanje, bujenje. Ampak s pasivnostjo in samozadovoljstvom ega posameznika ne bomo uspeli ne mi kot družba, ki ji je to namenjeno, ne meseci in meseci priprav prostovoljk in prostovoljcev, ki nas hočejo prebuditi. S čutom, velikim srcem in ogromno ljubezni. Se splača, Goričko, Prekmurje, zbüjdi se.
Besedilo: Damijan Grlec
Foto: Nastja Kikec